Šranga. To je tisto, ko vaški fantje zaprejo pot, da ne more ženin kar odpeljati iz njihovega kroga svoje punce, ki je zrasla v tej vasi. In ja, ob tem so cele ceremonije, muzika, pregovarjanja in na koncu mora ženin vaškim fantom plačati, da sme svojo nevesto odpeljati in se z njo poročiti. Seveda je šranga samo v primeru, da se bo dekle poročilo s fantom, ki ni iz te vasi.
Šranga ob moji poroki. Bila je spodaj v dolini, tik pred mostom, in seveda se potem čez most ni dalo. Zastoj. Fantje iz naše vasi, eden od sosedov s harmoniko, stoječ na traktorju. Eden od fantov je mešetar in z mojim bodočim možem si imata veliko povedati, kajti fantje morajo zame izterjati določeno vsoto, mojemu izbrancu pa, upam, je do tega, da me res odpelje in se poroči z menoj!
V tistih časih so imeli fantje v mojih krajih določeno neko manjšo vsoto, ki naj jo da fant, ki pride po dekle. Ampak nedolgo pred menoj se je poročila neka vaščanka, njen fant je pa "slovel" kot skopuh in zato so se fantje odločili, da bo moral plačati več. In tako so dvignili ceno ... ki bo potem verjetno veljala tudi zame.
Moram priznati, da je bil to zame nekakšen izziv. No, ne izziv, saj ne bom jaz tista, ki bom plačala ceno, pa vendar je bilo nekaj nekakšnega dražljaja, češ, le koliko sem vredna? Kaj pa če "moj" ne bo plačal? In glede na to, da so se vsi tam v mojih krajih poročali bolj ali manj s fanti oz. dekleti z dokaj majhnega območja, je bilo to, da je pa moj bodoči mož z neke daljne Primorske, ja, skoraj Italijan bi rekli (vsaj po tem, ker se je celo vozil v avtu z italijansko registracijo), je dokaj logično, da tale Primorec pa naj pošteno plača svojo nevesto.
In - pošteno povedano - midva nisva bila bogataša, a vendar sem si jaz želela, da ne bi bila prepoceni! :)
Enostavno - to, da mora moj mož zame plačati - po stari vaški navadi - mi je tisti trenutek pomenilo več kot le hec ali tradicijo, pomenilo mi je, da imam svojo ceno. Da sem vredna!
No, naši fantje niso bili preveč oderuški, tako cene niso zvišali - kajti moj Primorec se jim ni z ničimer zameril! - tako da sem bila - mislim, da - enako "draga" kot moja predhodnica.
To o moji vrednosti, o nekakšni simboliki, ki sem jo ob tem čutila, prav nikoli nisem govorila. A je bilo globoko v meni!
Zdaj pa sem brala brala zanimivo zgodbo s pacifiškega otoka Kiniwata, ki jo tukaj dodajam - in govori pravzaprav o istem, kot jaz nekaj višje: o tem, kako ženske potrebujemo, da smo cenjene, dragocene, potrebujemo, da nas mož spoštuje in vidi našo lepoto:
Zgodba o ženi, vredni »osem krav«
Na otoku Kiniwata so imeli navado, da je ženin očetu svojega dekleta dal dve ali tri krave in tako plačal svojo ženo*. Mlad moški Johnny Lingo je vse prebivalce otoka šokiral, ko očetu svoje neveste ni dal dveh ali treh krav za svojo ženo. Ne, za Sarito jih je plačal osem.
Tega nihče ni razumel: "Pa niti čedna ni! Vsa je shujšana, ramena ima upognjena in glavo sklonjeno. Boji se lastne sence. Osem krav?!"
Ljudje so se norčevali iz njegove norosti.
Čez nekaj let je otok obiskala pisateljica Patricia McGerr. Nejeverna je zagledala eno najlepših žensk, kar ji je kdaj videla. V zgodbi Johnny Lingo in žena, vredna osem krav je opisala lepotico s pokončno držo, iskrečimi se očmi in ponotranjenim ponosom.
Johnny Lingo ji je povedal: "Mnogo stvari lahko spremeni žensko. Stvari, ki se zgodijo v njej, ali pa zunanje okoliščine. A najpomembnejše je, kako dojema samo sebe. Sarita je bila prepričana, da ni vredna nič. Zdaj ve, da je vredna več od katere koli ženske na otoku … Želel sem si ženo, ki je vredna osem krav."
* Plačati ženo - res, lahko se to sliši kot neka kupčija. Kot poniževalno za žensko. Ampak ni nujno, da je tako.
Način, kako mož vidi svojo ženo in kako jo občuduje, ima globok vpliv na njeno notranjo in zunanjo lepoto.
Vse si želimo biti od moža izbrane, ljubljene, spoštovane, lepe v njegovih očeh, vredne vsega najboljšega. Vse si želimo biti vredne - še več kot osem krav!
Apr 27, 2016
