Maj je. Mesec, ko sem včasih videla predvsem samo življenje. Mesec, ko vse cveti, vse dehti. Ko vidimo življenje predvsem kot začetek, kot rojstvo. Več mojih otrok je bilo spočetih maja.

In vendar je že veliko let maj mesec spominjanja na mojo mamo ... kajti sredi maja je umrla.

Moja mama je živela v stari kmečki hiši, ki nikoli ni zares topla in vsako zimo sem mislila na to, kako gre moji mami. Vedno sem čakala na pomlad, ko se vse segreje in vsako leto sem se oddahnila in me je manj skrbelo za mamo. Vedno sem si predstavljala, da smrt pride pozimi ... ko zebe ... ko je mokro ... ko je temno.

Toda ne!

Po mojo mamo je smrt prišla maja. Čisto na začetku maja sem bila tam gor doma in spominjam se njenih zadnjih besed meni ... Bile so: "Ali te boli glava?" Kako pozorno od mame, ki je sicer vedno skrbela za to, da bo opravljeno vse kmečko delo, za ljudi je pa nekako zmanjkalo časa ... in ja, tudi sebi se nikoli ni posvečala. Molitev in delo je bilo njeno življenje.

Do zadnjega. Pravzaprav do kapi, ki jo je vrgla v komo. V komi je živela še dober teden.

Prav cerkveni prazniki uokvirjajo njene poslednje postaje življenja. Vnebohod - binkoštni petek - binkošti. Kakršno življenje, taka smrt. Smrt na petek ob treh popoldne ... kot Jezus ...

Tako je maj postal mesec spominjanja na mamo. Mesec, ko ni več samo življenje, pač pa je tudi smrt. Mesec prepletanja ... Mesec sprejemanja, da je življenje tudi smrt in ... smrt tudi življenje ...

Ampak letos tudi mojega ata ni več ... Ni ga vzela zima ... ni ga vzel mraz, ni ga vzela tema ... vzelo ga je lansko vroče poletje ... Julij, moj mesec. Morda zato, da mi je zaznamoval moj rojstni dan in moj god ... Prvega mi je pustil praznovati, da sem bila v miru s svojo družino, naslednji dan je bil padec, ki je bil začetek konca. Malo manj kot trije tedni umiranja so nam omogočili, da smo se lažje sprijaznili z odhajanjem in še tukaj, v tem življenju, naredili nekaj medčloveških stvari ... takih, za katere verjamemo, da so atu pomenile, čeprav je bil z zmanjšano zavestjo, nam pa pomenijo tisto, kar ostane in je dragoceno.

Težko je vedeti, kako točno se je priplazila smrt, kaj je bilo čemu vzrok ... Je ata manj rad živel kar tako, star nekaj čez 80 let, betežen, s Parkinsonovo boleznijo ... in je nekako naravno umiral ... manj jedel, pil ...? Je bilo to posledica drugih bolezni, ki niso bile odkrite ... in za kar sem posumila šele po smrti? In bila kar gotova ... ampak prej nismo vedeli ... Bi lahko kaj spremenili, če bi bili prej dovolj pozorni ...?

Je ata res že želel umreti ali je pač umrl, ker pač je ... je padec začetek konca ali bi vseeno umrl ...? Morda bi ne izkusil bolnišnice in bi gotovo bilo zanj bolje. Edino mi bi se mogoče žrli, da nismo poiskali zdravniške pomoči. Brez zdravnikov pač ne bi vedeli, da tisti padec ni imel fizičnih posledic ... zmedenost je bila druge vrste ... Joj, ubogi ata ...

Ostaja grenko razočaranje nad izkušnjo bolnišnice ... Tam se nekoliko ukvarjajo s telesom starega človeka, za dušo pa ne vedo ... Kot da je ni. Oz. kot da je vseeno, če je ali če je ni. Kot da je vseeno, če je človek samo predmet na belih rjuhah.

Kot da ne bo vsak od nas nekoč umrl ...

Kot da še nikoli ne bi slišali: Česar ne želiš sebi, ne naredi drugim ...

Vse to razmišljam v tem mesecu. Mama mi je ušla ... umrla je, ko me ni bilo zraven, in to me je zelo prizadelo. Ata mi ni ušel, umrl je v mojih rokah ... In sem hvaležna za to bližino zadnjih dveh tednov ...

A ko hodim po naših stopnicah, po stopnicah bloka, kjer živim, razmišljam vedno znova, kako ata ni mogel k meni na obisk. Še enega nadstropja ni več zmogel, kje šele, da bi prišel v najvišje nadstropje bloka brez dvigala ...

Do tistega padca, po katerem si ni več opomogel, je delal. Ampak v domačo hišo je hodil po takih poteh, da se je izognil stopnicam ... Ker je hiša v bregu, se je potrudil noter po  strmi stezi in potem skozi zadnja vrata.

K meni na obisk pa že več let ni mogel ...

Kako so to nečloveški bloki ...

----

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/133956/kje-je-ancka

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/137849/zakaj-je-zalost-samo-zalostna

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/138114/na-zdravje-nasemu-atu

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/138535/sanjala-sem-ata

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/140159/umreti-doma-spostljiv-pogled-na-smrt

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/142438/poslednje-besede

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=59594 (Mama, pišem ti pismo)