Prebrala sem pretresljivo mladinsko knjigo Krik Rdeče kapice. Ko bom uspela, jo bom tukaj predstavila.

Obenem sem se pa spomnila na eno svojo zgodbo:

-

Ja, saj veste, Rdeča kapica je bila ena luštna punčka, katere ime so itak vsi že pozabili, ker jim je bila pomembnejša njena rdeča kapa! Vsaj tako se je meni večkrat zdelo. Ko sem čutila, da mene pravzaprav ne poznajo in ne slišijo. Mene v meni sami.

A če ne bi imela te rdeče kape ... kaj pa če me ne bi opazil volk! Tisti strašni volk!

Ja, v pravljici seveda piše, da sem šla k babici, pa v eni stari reklami celo, da sem ji nesla zlati sok! Pa da sem se zaklepetala z volkom in potem nabrala goro rož za mojo ljubo babico! Ki pa je potem ni bilo več, namesto nje je ležal v postelji volk in požrl še mene, tako kot pred menoj njo! In da so potem odprli njegov vamp in sva skočili z babico ven! Pa kaj še, skočili, posebno babica! In da so potem naložili kamenje v njegov vamp in on je potem ... kako se lepo reče ... crknil ...

Pa kaj še!

Ljudje kar nekaj govorijo in pišejo, neke izmišljotine za otroke!

Kdo bi pa potem res razumel!

Ja, v resnici je bilo takole: Mama mi je naročila, da naj ne hodim s poti! Če jo bi ubogala in bi ne šla po Volkovem nasvetu po rožice, kaj mislite, da bi me Volk ne požrl! Ja, če bi imela s seboj mobitel in bi zlezla na drevo in od tam klicala Mamo na pomoč ali pa raje Policijo, ja, potem bi bilo - in seveda, če bi tam v tistem daljnem gozdu bil signal!

Tam sem bila sama, sama!

In nisem vedela, da je Volk hudoben. Mislila sem, da je kot sosedov Kuža! Niti lajal ni niti zavijal ni, niti ni škripal z zobmi!

Ko sem prišla do kočice moje Babice, je na krušni peči ležal Volk! Rekel je, da mi bo povedal pravljico o Rumeni kapici pa o Zeleni Kapici pa o Rumeni kapici pa o Oranžni kapici ... Samo k njemu naj splezam! Babice da ni doma,da je nekje v gozdu, šla je nabirat rožice za čajčke.

Zlezla sem na peč in k Volku pod odejo. Se stisnila k njemu.

Res mi je povedal vse te pravljice, vseh barv Kapice so oživele ...

A njegove mehke kosmate tace so postale neprijetne. Pograbile so me, niso mi pustile dihati, bolelo me je ...

Oja, v pravljici piše, da me je Volk požrl.

Še več kot požrl.

Kajti požrl je moje zaupanje. Požrl je moje veselje.

Na srečo je vstopila Babica in z njo je prišel Lovec. Lovec je en dva tri ubil volka ... vsaj mislil je, da ga je.

Toda v resnici ga ni, zakaj bi me pa sicer Volk obiskoval noč za nočjo?

Lovec je slovesno razglasil, da je nevarni Volk odstranjen, toda mene je zabolelo vsakič, ko je bilo omenjeno njegovo ime. Celo prijazni sosedov Kuža me je vedno znova prestrašil. Odtlej sem se bala vsakega kuža, kaj šele volka ... Celo Mucek me je večkrat prestrašil. Samo da sem videla štiri noge ...

Dolgo nisem šla več sama v gozd, še v družbi raje ne. Tako sem izgubila mnogo, tudi gozd, ki sem ga imela tako zelo rada!

Nihče me ni razumel, nihče! Vsi so rekli, da Volka ni več. A kako, Volk je bil! Vsako noč je tulil pod mojim oknom! Vsako noč je praskal po steni hiše! Vsako noč sem se bala, da bo preluknjal steno in vdrl spet k meni. Včasih mi je ponujal pravljice, včasih je tožil z medenim glasom, kako me ima rad. A jaz sem se samo bala, bala ...

Nekega dne sem se peljala s kolesom po ulici in opazila Volka ... Oziroma nekoga, ki je bil Volku podoben! Tako sem se ustrašila, da sem se zaletela v neko cvetlično korito.

Ko sem odraščala, so vsi videli samo, kako sem luštno dekle. Rdeče kape seveda nisem več nosila, le ime mi je ostalo. Kot da je rdeča kapa moje bistvo! Nihče pa ni videl strahov v meni.

Ko je prišel do mene sošolec, Prijatelj od zdavnaj, in sem opazila v njegovih očeh nek poseben sij, sem se ustrašila, kako ustrašila! Zbežala sem, kajti nek poseben pogled mi ni pomenil nič lepega, samo bala, bala sem se ga ... Tega, da je opazil, da sem postala že skoraj odrasla ženska, tega me je bilo strah.

Tako strah.

Bala sem se, da me rani.

Ponoči sem slišala glasove v srcu in glasove pod oknom. Vseh sem se bala.

Prijatelj mi je bil ljub, a med njegovimi glasovi so se slišali Volkovi glasovi in v pogledu Prijatelja sem videla Volkove oči ... in usta, groza, v ustih prijatelja sem videla tiste ogromne ostre zobe in celo prsti so se spreminjali v kremplje ...

Tako sem hkrati hrepenela po Prijatelju in hkrati se ga bala, rada bi se mu pustila objeti, rada bi mu nastavila ustnice ... Hrepenenja so se mešala s strahom ...

Nekega dne sem sama šla na sprehod. Začutila sem, da me nekdo opazuje, prepoznala sem Volkove oči ... stekla sem, tekla, da me ne ulovi ... Nisem imela izbire, saj me je Volk zasledoval, tekla sem v gozd! In tam me je objela spokojnost gozda, skrila sem se v podrasti, našla sem votlino, kjer je ob vhodu sedel droben Palček.

"Sem, sem, Deklica!" me je vabil! "Ne boj se!"

Prvič po dolgem času sem začutila, da lahko zaupam!

Prvič po dolgem času sen nisem bala nekega neznanega Človeka.

Vstopila sem v njegovo votlino, komaj je bilo dovolj prostora zame. Ob ognju, ki je gorel ob vhodu, sva sedla, Volk se ognja boji, na srečo!

Palček se je zazrl v moje oči in bral iz njih moje življenje.

Povedal mi je, da vidi zgodbo Rdeče kapice, ki gre sama skozi gozd in jo zasleduje Volk. In potem, ko Volk izvoha, kam gre, jo prehiti in pričaka v Babičini hišici.

Trepetala sem, ko je pripovedoval mojo zgodbo. Tako strah me je bilo. Nisem se hotela tega spominjati.

Toda čutila sem vedno večje olajšanje.

Čutila sem, da je Palček dober in moder, čutila sem, da mi lahko olajša mojo stisko.

Rekel je: In potem si splezala na peč k Volku!

Nisi ti kriva, ker si mu verjela, da ti bo le pravljice povedal in da bo lepo biti skupaj. Ti si bila le prijazna majhna punčka!

Nisi ti kriva, da te je zagrabil.

Nisi ti kriva, da  te je prizadel, da je ranil tvoje telo. In niti slučajno nisi kriva, da ti je tako zelo prizadel tvojo malo dušico!

Nisi ti kriva, da so odrasli zaupali, da lahko tako majhen otrok hodi sam skozi temen gozd. Tudi nisi kriva, ker si mu verjela glede rož. Kako da jih bo Babica vesela. Nisi bila ti kriva, da si verjela tujcu! Naravno bi bilo, da si prijazna z vsemi ljudmi in tudi z Živalmi. Nisi ti kriva, če je kdo zlorabil tvoje zaupanje in tvojo nemoč."

Stisnila sem se k malemu Palčku. Začela sem spet verjeti. Tako mi je bilo prijetno pri srcu.

Palček je nadaljeval: "In tvoj srček je čist, brez pikice slabega. Le strah bova vrgla stran, v ogenj, naj zgori ..."

Ogenj je še bolj zaplamtel ... Čutila sem vedno večjo lahkost v srcu.

"In zdaj pomisli, začuti, kaj imaš v sebi! V srčku!"

Zaprla sem oči ... in nenadoma videla samo svojega Prijatelja še, vsega svetlega in lepega in nežnega!

Zahrepenela sem po njem, po njegovem objemu, naročju!

Palček je nežno rekel: "Zelo ga imaš rada! Verjemi! Vse bo še dobro!"

Dvignila sem se, kolikor sem se v voltlini sploh lahko, objela sem Palčka in ga hvaležno poljubila na obe lički!

In ves strah, ki je tičal v meni že več kot deset let, je izginil!

Zlezla sem iz votline in tam zagledala Volka. Skrival se je v senci velike smreke. Za hip sem se ustrašila, potem pa sem se zbrala in začela uresničevati čudež, ki sem ga začutila malo prej ob dobrem Palčku.

"Volk!" sem zaklicala. Prišel je bližje, čutila sem njegovo oblastnost, oholost, porog, pogoltnost.

"Ni te! Nič mi ne moreš!" sem zavpila.

Volk se je sesedel in zjokal.

Zasmilil se mi je, začutila sem, da ga ne sovražim več ...

Začutila sem, da sem postala svobodno dekle, da tistega bremena, ki me je tlačilo, ni več ...

"Le glej, Volk, da nikomur več ne narediš česa takega, kot si meni!" sem rekla Volku.

"Obljubiš? Sicer!" Zagrozila sem mu s pestjo.

Plaho se je obrnil in izginil v gozdu. Začutila sem, da je izgubil vso svojo moč.

Palčku sem z roko poslala poljubček in odskakljala med drevesi! Tako lepo je bilo. Ni bilo več strahu v meni.

Ko sem prišla iz gozda, sem opazila na bregu reke sedeti Prijatelja. Bil je zamišljen. Žalosten.

Videla sem mu v srce, boji se zame, rad me ima, ne ve, kaj se dogaja z menoj.

Čisto potiho sem pristopila in ga objela.

Vsa nežnost sveta se je združila v naju.