Popoldne se razvlečejo oblaki in zakrijejo sonce. Vlije se dež. Kako blagodejno je, ko zaliva žejne rastline na mojem vrtu. Ne bo mi potrebno zalivat, kako lepo, začutim veliko hvaležnost. Sploh, ker verjamem, da je dež za vrt veliko bolj primeren kot špricanje s cevjo.
Pride večer, turoben, pust, žalosten. Zgrne se vsa tesnoba name, me ovije.
V sobi zlezem v posteljo in še berem, ampak te noči mi niti branje ne gre od rok. Ura je že veliko, utrujena sem, toda spanca ni.
Tam zunaj štropota dež. Dež! Dež poje pesem, ampak jaz sem v sobi tako daleč od te prelepe pesmi.
Vstanem in grem na balkon. Sedim na leseni klopi in prisluhnem. Dež. Prisluškujem. Kako prijazno. Kako toplo. Kako mehko. Kako lepo me objame melodija dežja. Tukaj bom spala!
Grem po ležalke in jih položim po tleh in grem še po "modroc" in eno debelo odejo in že ležim. Svoboda! Širina. Tukaj lahko razprem pljuča! Končno popusti vsa teža, ki me je oklepala in mi ni dala dihati.
Počasi se priplazi spanec. Dež postaja gostejši, malo ga nosi od strani, po obrazu me pikajo nežne kaplje. Ja, kar naj dežuje po meni! Ne, ne grem noter. Jaz spim zunaj!
"Dežuuuje!!" Zbudi me možev vzklik. "Pojdi noter!"
"Ne, ne grem. Tukaj bom!" In se spet pogreznem v nič ... v mehkobo niča ... ...
Tako mi je podarjenih nekaj sladkih ur!
Zjutraj dam sušit deko. Pa je ... Mokra odeja, problem? Ne, kje pa!
In v vsej meni ostaja neizmerno dober občutek po v dežju preživeti noči.
Diham hvaležnost.
Jun 01, 2016