Najdaljši dnevi so!

Kar stisne me ob misli, da se leto že preveša v drugo polovico, spet se bodo dnevi krajšali ... spet bodo daljše noči ... Le zakaj čas tako noro hitro teče?

Tako rada imam dolge dneve in svetlobo! In barve!

Naša bajta na Severnem Primorskem je postavljena na takem mestu, da popoldne lahko občudujem sončne zahode ...

Bog ve, koliko sončnih zahodov sem že fotografirala!

In ob tem spoznavala, kako je vse živo, celo sonce in sončni zahod! Kako nič ni stalnega, kako sonce ne zaide vedno za istim hribom, pač pa prečka precej več hribov poleti kot pozimi! Ej, to se je meni zdelo tako silno neverjetno - in še vedno me prav fascinira vse to dogajanje na nebu in zemlji!

Koliko let že sanjam, da enkrat, na starost morda, če jo dočakam, prideva z možem živet na Tolminsko ... če nama bo dano ...

In podnevi bova delala, proti večeru, ko se "dan nagne", pa posedela na klopi pred hišo in gledala sončni zahod ... No, sicer ne vem, če bo moj mož znal kdaj preprosto samo posedeti in ne stalno delati, delati, delati ...

Jaz, ki nisem tako zelo delavna, pa tudi zdaj kdaj posedim in samo gledam ... Gledam sonce, ki tone za hribe ... tja v Italijo gre ... Koliko kasneje zaide sonce v Italiji ... aha, v Litaliji, tako so govorili naši otroci ... Litalija ...

Bi šla za soncem kot Mali princ ... hodila in hodila za soncem.

Sploh, kadar sem žalostna.

In zvečer je človek nekoliko žalosten. Ker umira dan. Smrt dneva je tu ... in res je tudi rojstvo noči ... Ampak to ni isto. Čeprav je res tudi noč nujna ... da sploh moremo živeti, je nujna tudi noč ... Tema, smrt. Tudi smrt sam sebi. Spanje.

Pa vendar imam rada svetlobo, dan, toploto, tudi veter, šumenje dreves v vetru ...

In noči zunaj ... pod milim nebom ... na balkonu ...

Zadnjih nekaj noči sem prespala zunaj. Nebeško lepo. Nebesa. Mir. Dihanje noči. Zvezde. Polna luna ...

In ja, naj sem še tako hipersenzibilna, luna nima dovolj moči, da bi mene prav dosti premikala. Zavijem se v odejo in ležim na balkonu in se pogovarjam z Nebom ... in počasi sladko potonem ... zaspim.

Res, to so zame nebesa ...

Ko slišim noč ... Ko slišim dihati tišino. Ko slišim šum Idrijce tam daleč spodaj ... dobrih pet minut je do nje, a ponoči šumi posebej zame ... in mi prinaša mir v srce ...