Pogovarjam se z dementnim gospodom, marsikaj mu je ušlo iz spomina ali pa je v njem postavljeno na svojevrsten način. Tudi imena njegovih dragih izginjajo, tudi to, kje je njegov dom ...

Nekega dne si položi roko "na srce" in reče: "Kaj pa je to ... a je duša?"

"Ja, je duša," pravim.

Navdušena sem nad besedo, ki jo je našel v svojem okrnjenem spominu.

Je tam, v prsih, duša?

Seveda je, kje pa naj bo!