Iz papirja nastrižem rokice, cel kup rokic, za vsega otroka dve ... Eno za očija in eno za mamico. 

Vsak otrok postavi rokici predse in na eno napiše "mami" in na drugo "oči". Oz. mama, mamica, ati, tata ... tako, kot kliče svoje starše. Potem otrok nariše na vsako rokico tisto, kar ima posamezen starš rad. Nekateri se težko odločijo. Razmišljajo. Ali pa takoj narišejo za enega od staršev, za drugega pa iščejo navdih ... Preseneti me, ko se na rokicah znajde nekaj televizorjev in računalnikov.

Ob tem ustvarjanju se pogovarjamo, kaj z rokami počnemo, za kaj jih imamo. Vsak lahko dela z rokami tudi slabe stvari ...

Ampak tako lepo je, kadar nas kdo prijazno poboža ...

Potem vsak otrok dobi papirnat trakec, na katerega napiše sporočilo za svoje starše.

Večina napiše: "Rad/a vaju imam ..." ali kaj podobnega.

"Ana, moj oči in mamica sta skregana, ali mi daš še ene rokice ...? Da bosta dobila vsak svoje?"

Izstrižem še en par.

Pogovarjamo se o starših, o bratcih in sestricah, o odnosih v družini. O tem, kako je pomembno, da smo prijazni drug z drugim, da si povemo, da se imamo radi. Da se opravičimo, kadar naredimo kaj narobe. Da ne kuhamo predolgo jeze. Da povemo, kadar nas kaj prizadene.

Otroci potem s svojimi rokicami pobožajo svoje sošolce, vsak vsakega ... in ko pridejo starše, gredo do staršev in pobožajo njih.

Jaz hvaležna opazujem njihovo veselje, nasmehe, objeme ...

Primemo se za roke in povem še staršem, kako ni nič samoumevno. Ni samoumevno to, da imamo drug drugega ... da se vsak dan srečno vrnemo domov ... da smo zdravi ... da imamo strehe nad glavo ... da nismo lačni ... Koliko ljudi je, ki šele ob izgubi dragega človeka razmišljajo, česa vsega mu niso povedali. Predvsem, da ga imajo radi.

Čutim, da starši prisluhnejo ... razumejo.

'Imejte se radi med seboj, zelo zelo radi!' tiho razmišljam.

To je največ, kar lahko imamo - da se imamo radi med seboj ...