Ko pridem domov, srečam - Matildo! Kose, s katero bi kosila življenja (eni namreč smrt poimenujejo z Matildo), ravno nisem opazila - na srečo! -, je pa Matilda silno podjetna in neustrašna. Povsod je pod nogami, vse pretakne, grize nas za prste, popade copate in še kaj. Skratka: ima zelo ustrezno ime - naša mala mucica.

Tako se dogaja pri nas, da kar naenkrat ugotovim, da pri nas še nekdo prebiva. Kot recimo pred leti, ko sem zvedela, da imamo tudi zajca, in to belega (res sem pomislila na velikonočnega, bilo je na pomlad in bil je čisto bel), natančno takrat, ko je priskakljal izpod postelje, kamor so ga nadebudni otroci skrili! No, potem so priznali, da nimamo samo zajca, temveč tudi hrčka.

Hoteli so namreč dokazati, da znajo skrbeti za živali, saj sem jaz nasprotovala živalim pri nas doma. No, ko sem nekoliko kasneje v tistih časih vzela sinove nogavice iz škatle v njegovi omari, sem ugotovila, da je škatla polna bobkov. Zajček si je našel stranišče kar v opranih nogavicah :)

No, podobno se je zgodilo, da je prijateljica naših otrok potrebovala varstvo za dva ali tri tedne za svojo podgano ... in podganca je pri nas že od lanske jeseni!

No, zdaj pa ... po nekaj dneh pridem domov - in naproti mi priteče - Matilda! Ne s koso, na srečo, pač pa s tankim dolgim pokončnim repkom! Naš pes strmi. Ne ve, kaj bi z mačetom. No, pa sta kar hitro našla skupni jezik :)

No, pošteno povedano, za Matildo sem zvedela, ko me ni bilo doma ... in ob moje pomisleke je hči hitro povedala, da je mucko rešila pred smrtjo. No, pa naj bo ... :)

No, in en dan sem jaz urejala fotografije, nakar je slikca, ki sem jo ravno obdelovala - izginila ... Čez tipkovnico pa je korakala - sama Matilda.

Pa naj zaključim malo v hecu: evo, ostale so mi samo malo slabše slikce, kajti Matilda je naredila ta svoje ;) :)