V Združenih državah Amerike so delali študijo, s katero so želeli ugotoviti, zakaj se je tako povečalo število nasilnih tolp. Ugotovili so, da so skoraj vsi člani tolp imeli nekaj podobnosti. Bodisi sploh niso imeli očeta ali pa se ta z otroki ni ukvarjal. Statistika kaže, da če je bil oče odsoten iz družine, so bili otroci petkrat bolj nagnjeni k samomoru in drogam in imeli dvajsetkrat večjo možnost, da končajo v zaporu.

"Kot policijski častnik sem iz prve roke videl globoko ranjenost in obupanost, ki jo v otroško življenje prinese odsotnost očeta. Naši zapori so polni žensk in moških, ki so živeli nepremišljeno, tja v en dan, potem ko jih je zapustil oče, jih prizadel moški, ki naj bi jih imel najraje. Veliko otrok jim zdaj sledi po njihovi poti neodgovornosti. Medtem pa se je množica žensk žrtvovala, da pomaga otrokom preživeti, čeprav se niso nikoli strinjale, da bi morale to težo nositi same. Bodimo Bogu hvaležni zanje.

Raziskave dokazujejo, da otroci nujno potrebujejo tudi očeta. Temu dejstvu se ne da izogniti.

Kot veste, je v začetku tega leta moja družina prestajala tragično izgubo naše devetletne hčerke Emily. Njena smrt me je prisilila, da sem spoznal, da nisem edini, ki nisem z njo in zanjo izkoristil dragocenega časa, ki sem ga imel na voljo. Nisem zares razumel, kako pomembno vlogo sem imel kot oče do nje in sina Dylana. Zdaj vem, da je nujno, da se vsak oče opogumi in naredi vse, da se vključi v življenje svojih otrok. Ampak Bog od vsakega očeta pričakuje več kot to, da je samo prisoten ali da samo materialno skrbi za svoje otroke. Oče naj bi spremljal svoje otroke skozi njihovo življenje. Oče bi moral ljubiti svoje otroke in se truditi, da osvoji njihova srca. Moral bi jih zaščititi, jih naučiti discipline in jih učiti o Bogu. Moral bi jim pokazati zdravo samozavest in to, kako druge obravnavaš s spoštovanjem. Moral bi učiti svoje otroke, kako postati odgovoren in živeti za stvari, ki nekaj pomenijo za večnost.

Nekateri bodo to slišali in se norčevali ali ignorirali. Ampak povem vam kot oče, da smo osebno odgovorni ...

S čim vse se ljudje ukvarjamo, s službo, hobiji ... Ni prijetno, če se človek nekega dne zbudi in spozna, da se je ukvarjal predvsem s stvarmi, ki nimajo nobene zveze z najbolj vrednim v življenju - z bližnjimi (duše naših otrok pa imajo največjo vrednost). Predvsem je pa hudo, če človek to spozna čisto prepozno. Odgovorni smo tudi za to, kaj zapustimo naslednji generaciji.

Smo tudi moški, ki se ne glede na napake, ki smo jih naredili v preteklosti, ne glede na to, kaj naši očetje niso naredili za nas, želimo potruditi za svoje otroke. In kokikor bo le mogoče, bomo imeli radi in bomo učili tudi tiste otroke, ki nimajo očetov, obupno pa potrebujejo pomoč in usmeritev.

V mojem domu je bila odločitev že sprejeta. Ni vam treba spraševati, kdo bo vodil mojo družino, ker jo bom jaz z božjo milostjo. Kdo bo sprejemal odgovornost in zagotavljal zaščito moji družini? Jaz jo bom. Kdo bo naredil vse, da se prekine niz uničujočih slabih navad v moji družinski zgodovini? Jaz bom. Kdo bo molil in blagoslovil moje otroke? Jaz bom, saj sem oče! Sprejemam to odgovornost in za privilegij si štejem, da jo lahko izpolnim. Želim, da Bog blagoslovi moj dom. Vsak dober človek si to želi. Torej, kje ste, možje poguma? Kje ste, očetje? Čas je, da odgovorite na klic očetovstva in rečete: Jaz bom! Jaz bom! Jaz bom!"

In še preproste besede župnika: Dragi očetje … naj dodam le še te besede … Vem, da je vaše delo težko. Ampak, ko končate izmeno, pojdite domov in bodite z družino.