Članek
Ljubezen
Objavljeno Jul 12, 2016

Dajati se pravi bogateti,

jemati - zmeraj manj imeti.

Res čudna stvar: ljubezen.

(Tone Kuntner)

-

Tako nenavadno in vendar drži. Če več daš, več imaš. Ponavadi. (Malo sem pa vedno dvomeča.)

Pravzaprav pri dajanju ne gre za to, da potem dobimo nazaj - kot nam svetuje "zlato pravilo" iz Svetega pisma: Kar želiš, da drugi stori tebi, stori ti njemu ...

Gre preprosto za dajanje. Morda brez vsakega razmišljanja o tem. Kot sije sonce. Ne razmišlja, kdo "zasluži", da mu podari svetlobo in toploto ...

Predvsem gre za dajanje samega sebe.

Ljubeči človek se ne sprašuje več (mnogo), kaj je z njegovim darom. Naredil je tako, kot je čutil, da je prav, naprej pa niti ni tako pomembno.

Razumljivo je, da si želimo, da je naš dar sprejet odprtih rok in v veselju in hvaležnosti. Pa naj gre za materialni dar, za čas, ki ga posvetimo, telefonski pogovor ... ali pa za notranje stvari ... naša čustva naklonjenosti, pozornosti ...

Pa vendar na nek način to sploh ni pomembno. Dar je dar ... Biser je biser.

Če jaz nekaj dam iz ljubezni, je tisto dar ... če tisti, ki dar dobi, darila ne ceni, je pa njegov "problem".

Ko o/b tem razmišljam, vzklijejo v meni besede "kot mirta" - aha, Gibran govori o dajanju ... o tistem, je dar del mene ... ko človek da samega sebe ... iz ljubezni.

Resnično dajete le takrat,
ko pomeni vaš dar del vas samih.

... drugi spet imajo malo, a to poklanjajo popolno.
Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto življenja
in njihova zakladnica ni nikoli prazna.
Nekateri dajejo z veseljem in imajo veselje za nagrado.
Nekateri dajejo z bolečino in ta njihova bolečina je njihov krst.
Nekateri dajejo, a ne občutijo bolečine in ne iščejo veselja
in jih ne spremlja zavest kreposti.
Poklanjajo tako kot mirta oddaja svoj duh v ozračje.
Po rokah takih ljudi nam Bog izgovarja besede
in skozi njihove oči žari njegov nasmeh na zemljo.
Dobro je dajati, če vas kdo prosi, še bolje pa je,
če dajete nenaprošeni, iz razumevanja.

Pogosto pravite: 'Jaz bi dal, toda le tistim, ki so tega vredni!'
Drevesa v vašem sadovnjaku govore drugače ...

Anka <3 .. iz sreče brata tebi sreča klije ... <3 Težje je, ko dajemo in ne čutimo "sreče" obdarovanca ... Morda smo najbolj pravi darovalci resnično šele tedaj, ko ne visimo na tem, da kaj tudi dobimo ... recimo vesel nasmeh ipd ... Včasih je v življenju težko vedeti, kako je najbolj prav ... edino prav pa skoraj nikoli ni ...

dajati in ob tem čutiti srečo obdarovanca.....nič ni lepšega.....

VinKos, praviš: "Kjer je računica, tam ne gre več za dajanje, ampak golo trgovanje . . ." Življenje je valovanje - kot dihanje, gor in dol, tja in sem ... in tudi naše dajanje je nekaj takega ... ker je v življenju in iz življenja, je včasih bolj "popolno", včasih manj ... Kajne? IN mnogokrat se v dajanju marsikaj prepleta ... ali pa je v nekem času pristno dajanje - kot sončni žarki ali drevesa v sadovnjaku ..., v drugem času pa čutimo drugače ... in včasih sploh ni veliko časa vmes ... Življenje! <3 In še: "... egoizem ubiti! Dokler je živ, bo rogovilil - ljubezen pa iz hrupa uide!" Včasih se mi zdi, da če manj mislimo na vse to, je tudi egoizma manj ... nekako ni časa zanj ;) :D