Pravijo, da je vroče. Meni je dobro! Krasno! Rada imam, da mi je vroče! Tako se vsaj kdaj pregrejejo moje premrle kosti! Zadnja dva dni sem lahko šla spat brez dodatno ogrnjenih ram! Živela vročina!
No, in kaže, da ni dovolj vročine od sonca, jaz še kurim!
Moje uboge pušpanove grme je napadla vešča in v pušpanu je polno gosenic. No, zdaj diagnozo imam in zdravim kirurško. : ) Ogledujem si vejo za vejo, listek za listkom in odstranjujem vse nezaželeno. Uboge gosenice, ampak ... pušpani so moja izbira in ne gosenice.
Pred leti, ko smo začeli urejati vrt, smo začeli nasajati živo mejo. Neke vrste ograja je bila zaželena, potrebna. Ampak kakšna? Pozimi je hudo mrzlo tukaj; pravijo, da je spodaj v vasi veliko topleje kot tukaj, kjer smo malo višje, vetrovi, ki pripihajo iz vseh treh dolin (Baške, Idrijske in Soške), zelo brijejo tukaj čez in zato, da bi vrt pozimi utrpel manj škode, smo začeli zasajati živo mejo, grmičke, take in drugačne. Ti grmiči prestrežejo del vetrov (brala sem o tem v knjigah o vrtnarjenju), naredijo mehak prehod ... drugače, kot če bi bila kamnita ali zidana ograja ali če je sploh ni. Počasi sem videla, kako dobro dene ta vedno gostejša živa meja tudi poleti, saj vrt rahlo varuje tudi pred izsušitvijo. Naš vrt sicer ni razvajen z zalivanjem; ker smo redko tu, ga tudi ko sem tukaj več dni, ne zalivam vsak dan - upoštevam pa razne "ljudske modrosti".
Kar nekaj let je trajalo, da so se ti grmi razbohotili. V nekatere smo skoraj dobesedno dihali, da so prezimili ali preživeli sušo! In so. Nekateri so več let ostajali čisto majhni, ponekod je zemlja pač čisto "tanka" (čeprav jaz "delam zemljo") in poleti je in celo pozimi zna biti presuho. Pa vendar - v kakšnih 12 ali 15 letih je meja taka, kot je meni všeč, živa, živahna, razgibana, v njej je kaj za pojest, kaj cveti, kaj diši ...
No, res se pa v tej živi meji skrivajo tudi polži ... in ja, žal, zdaj vem, da so pušpanovi grmi bolni od gosenic pušpanove vešče.
No, in zdaj intenzivno urejam grme, predvsem pušpanove. Roke imam ožuljene od škarij. Ugotovila sem, da so zapredki gosenic tudi na cipresah in na španskem bezgu. Ja, saj prvo gosenico sem pač opazila na janežu! Veščo pa na figi.
Tako sem začela krepko prečiščevati vse to, vso mojo ljubo goščavo! Nekaj je šlo s škarjami, potem sem poiskala žago, nekatere veje so res debele. Po moje že vse od otroštva nisem toliko žagala kot danes.
No, in "da me ne zebe", napadene vejice pokurim ...
Zame je vroče poletje nekaj dobrega! Po celem dnevu ukvarjanja z vrtom pa spat pod zvezde! Ni lepše spalnice kot je ta pod nebom! Tako mogočna in prostrana je!
Pripis:
Tole sem napisala včeraj zvečer.
Zvečer sem še izdatno zalivala opustele grme, da si bodo lažje opomogli. Pa še kompost jim bom dodala. - Naaa, in potem se je začelo bliskati in grmeti. In jaz sem vseeno šla spat pod milo nebo in trmasto vztrajala v tej svoji prostrani "spalnici", se pokrila napol čez oči, da bi me manj motil nebesni "light show" - res, daleč od tega, kar mi sicer nudi noč pod milim nebom - zvezde, mir, tišino, ubranost z naravo, šum reke tam spodaj ... Dež ja, ampak blisk in grom, to mi pa ni najbolj pri srcu ... In ker se je zelo bliskalo, sem se slednjič obrnila k zidu hiše ... A ni kaj, potem se je pošteno vsulo z neba, debele kaplje so začele suti po meni in - kaj češ - hitro sem se skobacala pokonci in znosila "svojo posteljo" noter.
In ker nisem mogla meditirati pod milim nebom, sem vzela v roke Služkinje (dobra knjiga!!), pa je zmanjkalo elektrike. No, tudi tako je bilo vse lepo in prav.
No, zdaj pa nadaljevat z delom ...
A bo kaj vroče danes? :)
Če bo zeblo, bom pa kurila :)
Jul 13, 2016
