Naš najmlajši je silno navijal za čoln, nobenega praznovanja njegovega rojstnega dneva, ki je bil v juniju, ni želel, samo čoln, čoln, čoln. Kadar sem ga našla na računalniku, je ponavadi pregledoval čolne :)

No, potem smo pa združili moči (to je tudi pomen velike družine, kajne!) in navsezadnje je postal čoln, ki si ga je naš 12-letnik želel, naš!

No, in potem ....

Eden od dogodkov.

Odnesli smo čoln kakšen kilometer daleč do reke ... Do sotočja Idrijce in Bače.

Ženski, ki smo jo srečali, rečem, da imamo Noetovo barko :D Začudeno gleda in se potem prijazno nasmehne. Svojega kužka tesno stisne k sebi ... Morda, da je ne bi pobrisal z nami na "barko"? ;)

Potem ... ko se prvič odpeljejo, mene kar stiska pri srcu ... Bo vse v redu? Občutek, kako otroci odhajajo v svet!

S psom na vrvici tečem potem gor do ceste in ob njej spet k Idrijci, toda ne, kje so že naši veslači!

Potem hitim gor v hrib, da prečim malo višje proti Mostu na Soči, spotoma morava še mimo čebel, nekakšen montažni čebelnjak stoji čisto ob poti. Mislim, da naš kuža dobi eno na gobček, kajti poskoči in potem se divje drgne ob blato, ki je na poti ... Pregledam ga, ocenim, da žela ni, verjetno si ga je sam spravil z gobčka.

Tečeva naprej po poti in pritečeva na razgledno točko nad Mostom na Soči, ob pokopališče, ampak naj še tako gledam, na jezeru ni našega čolna. In joj, kako blatno je jezero. Gotovo je v Soški dolini zelo deževalo; Idrijca je tiste skrivnotno zelene barve kot ponavadi.

Tečem navzdol k jezeru. Nič. Poklapana se vračam gor skozi vas in proti domu, z rahlo skrbjo, kaj pa če jih je voda kar odnesla ... Dol proti Doblarju, proti elektrarni ... Ja, ti "mamini strahovi".

No, ampak slednjič vendar najdem moje svetovne popotnike, prav uživajo na jezeru ... Pes zaplava k njim. Ker mu ne pustijo v čoln, da ga s kremplji ne bi preluknjal, revež vidno razočaran zaplava nazaj.

Ko se vozijo po jezeru sem in tja (tudi skočijo v jezero in se potopijo), pomislim na knjigo Veslanje brez vesel ... Kam nas nese voda (življenje), če nimamo vesel ... ali ne moči za uporabo vesel ...

No, na koncu vendar pristanejo in potem čoln odnesemo domov ... kilometer ali koliko daleč. Si bomo okrepili mišice :)

---

Dodajam še nekaj slikc s tekanja za našimi v različnih kombinacijah (dva, trije, sami otroci, otroci in oče) :D :D, s psom in fotoaparatom za njimi, z mosta, tukaj z mosta čez Idrijco (pri železniški postaji):

Prihajata! Jaz stojim na mostu ... pes si je našel senco ...

In naprej proti Mostu ... Tista skala me navdihuje že cela leta! Tako mogočna je in sredi reke.

Tečem ob Idrijci, naš čoln prehitim in čakam na zadnjem mostu čez Idrijco.

Še malo in že priveslata do sotočja Idrijce in Soče in potem po Soči proti toku.

Naš pes seveda spet plava, toda zaman, veslača veslata proti Tolminu mimo pritoka Tolminke in še nekaj časa, dokler je bila za čoln dovolj globoka voda ...

Počitnice!

Eni veslajo, meni pa zadošča tekanje za njimi :D :D