Zjutraj grem "naredit en krog" s psom. Ko greva po travnati stezi in povprek čez pokošene travnike, se sezujem. Oooo, kakšen hlad! Rosa, ki kar zareže v noge.
Spomin na moje otroštvo. Na to, kako me je mama že zgodaj zjutraj, ko se je komaj naredil dan, poslala na njivo po solato. Njiva je bila oddaljena par minut, saj bi doma kokoši, ki so se šle "prosto rejo", vse pokljuvale ali tudi pojedle. In jaz, ki sem rada brala, sem brala vse mogoče knjige, poleti seveda le tiste, ki so bile doma. Doma smo imeli vse zbirke "mohorjevk". Tako sem brala tudi Kokošjerejo in skrivaj valila piščančke.
No, nekega dne sem odkrila župnika Kneippa in njegovo metodo - knajpanje.
Brala sem, da je bil bolehen in kako se je zagrizel v boj za zdravje in življenje. In potem, kako se je utrjeval z mrzlo vodo (pozimi se je potapljal v Donavo!). To meni ni bilo to z mrzlo vodo kaj posebno novega, saj doma nismo imeli kopalnice, toplo vodo za v lavor je bilo pa potrebno potegniti iz krušne peči. Tako da sem imela kar dosti izkušenj z mrzlo vodo. Tudi lase sem si velikokrat umila kar pod pipo z mrzlo vodo. (Mislim, da moja glava hrani te spomine in me mogoče zato velikokrat boli.)
No, in ko sem brala knjigo, v kateri župnik Kneipp pripoveduje, kako si je pomagal k zdravju, sem se seveda tudi jaz odločila za knajpovo metodo. Tako sem tudi v zgodnjih poletnih jutrih, ko me je mama poslala po solato ali pa grabit "za frišno", bila seveda bosa. Ja, jaz sem bila bosa namerno - zato, da bom zdrava!
In jutranji sprehod s psom mi je priklical tiste čase. Dani se, na vzhodu je rdeče nebo. Jaz pa vsa premrla hitim po solato.
Knajpa sem tako upoštevala, da sem se šla včasih umit kar v gozd - v studenec. Seveda sem oprezala, da slučajno ne bi kdo prišel :D Sicer tam itak skoraj nikoli nihče ni hodil. Še največkrat jaz.
No, potem sem šla v srednjo šolo in v internatu bila deležna razkošja kopalnice in tople vode. Prvič v življenju pod tušem! In tekla je topla voda. Neverjetno!
V 3. letniku sem šla stanovat privat, internat je bil zame predrag. Sobico sem zmogla plačati s svojo štipendijo, internata ne. Imela sem svojo sobico, lepo, čisto, svetlo, imela je lončeno peč, ampak kaj, ko drv nisem imela.
V kopalnici je bil tuš, ampak kaj, ko pa je tekla samo mrzla voda. Ampak vseeno sem se, tudi pozimi, vsak večer stuširala! No, knajp je bil torej polovičen, samo tamrzel ...
Nekega dne je pozvonilo pri vratih stanovanja, odprla sem, pred vrati je stal fant, ki sem ga navidez poznala. Ponudil je, da mi pripelje drva!
"Ti meni drva, jaz tebi pa ...?" sem pomislila in mu zaprla vrata pred nosom. Nikoli več ni prišel. Kasneje sem zvedela, da sem imela "šanse" pri njem, ampak kaj, ko sem jih zapravila ;)
No, in tako sem knajpa dodobra spoznavala vsakodnevno, mrzla kopalnica, mrzel tuš, mrzla soba, mrzle cunje, večkrat mokre ... kje bi se pač posušile, če pa soba ni bila zakurjena ...? Nekajkrat sem si posteljo grela s fenom, da sem sploh upala pod odejo. Imela sem dve deki, le kako bi si mogla kupiti kaj debelejšega? Učila sem se v postelji, naloge pisala na kolenih. V mrzlih nočeh sem spala v bundi ... zoprno je bilo, kadar je bila bunda mokra. Seveda, tako je, če ima človek ene hlače, eno bundo, ene škornje, seveda gumijaste ...
In zdaj, po toliko desetletjih, hodim po mrzli rosni travi in uživam! Saj sem v otroštvu tudi. No, še vedno se mi zdi zanimivo, da sem tam pri kakšnih 13 letih enostavno navalila na Kneippa - prebrala in bila odločena. Pa ko sem komaj vedela, kaj je zdravje in kaj bolezen :)
Jul 22, 2016
