Zgodba, ki sem jo dobila po e-pošti, vredna je postanka in razmisleka ob njej:

Pred dvajsetimi leti sem se preživljal kot taksist. To je bil kavbojski način življenja, hazardersko življenje človeka, ki ni hotel imeti šefa, ampak biti neprestano v gibanju, nekoga, ki začuti vznemirjenje meta kock vsakič, ko se novi potnik usede v taksi. Ko sem sprejel to delo, nisem računal na dejstvo, da je vožnja taksija tudi delo duhovnika. Ker sem v glavnem vozil nočno izmeno, je moj taksi postal spovednica na kolesih. Ljudje so vstopili v avto in se usedli za mano kot popolni anonimneži in mi pripovedovali svoje življenjske zgodbe.
Bili smo kot tujci na vlaku, ki smo med drvenjem skozi noč odkrivali intimne podrobnosti, za katere ne bi niti sanjali, da jih lahko zaupamo komu izven okrilja noči. Srečaval sem ljudi, katerih življenja so me navdušila, oplemenitila, nasmejala, razjokala. Vendar pa se me nobena od teh situacij ni dotaknila tako, kot ko sem v topli avgustovski noči peljal neko starko.
Odzval sem se na klic iz ene hiše v mirnem delu mesta. Predpostavljal sem, da moram pobrati nekoga po kakšni veselici ali nekoga, ki se je pravkar skregal z ljubico ali pač nekoga, ki gre zgodaj na delo nekam v industrijski del mesta. In potrobil. Ko sem prišel na naslov, je bila hiša v temi, razen svetlobe, ki je prihajala skozi okno enega prostora v pritličju. V takih okoliščinah bi večina taksistov nekajkrat potrobila, počakala kakšno minuto in odšla. Preveč tvegano je lahko za taksista, ki bi šel sredi noči v mračno stavbo. Vendar pa sem videl veliko ljudi, ki so taksi zares potrebovali. Če se v zraku ni čutilo nobene nevarnosti, sem vedno šel do vrat in poklical potnika. Morda, sem pomislil, nekdo potrebuje mojo pomoč. Mar ne bi želel, da neki taksist ravna enako kot jaz, če ga v takih pogojih pokliče moja mati ali oče?
Zato sem odšel do vrat in potrkal.
“Samo trenutek!” sem slišal krhek, starikav glas. Slišal sem, kako nekaj drsi po tleh.
Po daljši pavzi so se vrata končno odprla. Pred mano je stala majhna ženica, stara čez 80 let. Nosila je pisano obleko in klobuk s tančico, kot da bi prišla iz nekega filma iz štiridesetih. Poleg nje je bila majhna platnena potovalka. To je tisto, kar je drselo po tleh.
Stanovanje je izgledalo, kot da že leta nihče ne živi v njem. Vse pohištvo je bilo prekrito s ponjavami. Na stenah ni bilo nobene ure, nobenih skodelic in drugih stvari na omaricah. V vogalu je bila kartonska škatla, polna steklenih predmetov in slik.
“Bi lahko odnesli mojo potovalko do avta?” me je vprašala. "Želela bi še nekaj trenutkov ostati sama. In potem, če lahko, se vrnite, da mi pomagate, počutim se precej slabo!"
Odnesel sem potovalko v avto in se vrnil, da ji pomagam. Prijela me je za roko in počasi sva hodila do avta. Neprestano se mi je zahvaljevala za prijaznost.
“Ni za kaj,” sem odgovoril, “do svojih potnikov se vedem tako, kot bi želel, da se ljudje vedejo do moje matere.”
“Ti si tako dober mladenič,” mi je rekla na način, da me je skoraj bilo sram.
Ko sva vstopila v taksi, mi je dala naslov in vprašala, če bi lahko peljal skozi center mesta.
“To ni ravno najkrajša pot,” sem odgovoril.
“Ne moti me, nikamor se mi ne mudi. Jaz grem v dom za upokojence,” je rekla.
Pogledal sem v vzvratno ogledalo. Oči so se ji zasteklile. “Nimam več nikogar od družine,” je tiho nadaljevala. “Zdravnik je rekel, naj grem v dom in da mi ne preostane več veliko časa.”
Počasi sem se nagnil in izklopil taksimeter. “Po kateri poti želite iti,” sem jo vprašal.
Naslednji dve uri sva se vozila po mestu. Pokazala mi je stavbo, v kateri je nekoč delala kot upravljavka dvigala. Vozila sva se skozi del mesta, kjer sta z možem živela po poroki. Rekla mi je, naj se ustavim poleg pohištvenega salona, ki je včasih bil plesna dvorana, v katero je kot dekle hodila na ples. Občasno me je zaprosila, da upočasnim pred kakšno stavbo ali vogalom in je samo sedela ter nemo gledala v temo.
Ko je prvi sončni žarek obsijal obzorje, je nenadoma rekla: “Utrujena sem. Gremo.”
V tišini sva se vozila do naslova, ki mi ga je dala. To je bila nizka stavba, z dovozom do verande.
Dva uslužbenca doma sta prišla ven takoj, ko sva prišla. Ne da bi me čakala, sta odprla vrata avtomobila in pomagala starki, da izstopi ter se takoj z njo napotila proti vratom doma. Bila sta previdna in sta gledala vsak njen korak. Videlo se je, da so jo pričakovali, morda se je najavila, preden sem jo pobral.
Odprl sem predal in izvlekel njeno potovalko ter jo odnesel do vrat. Starka je že sedela v invalidskem vozičku.
“Koliko sem vam dolžna?” me je vprašala in prijela torbico.
“Nič,” sem rekel.
“Saj morate od nečesa živeti,” je odgovorila.
“So še drugi potniki,” sem rekel.
Skoraj brez razmišljanja sem se sklonil in jo objel. Čvrsto se je privila zraven. “Osrečili ste eno starko. Hvala vam,” je rekla.
Besede niso bile več potrebne. Stisnil sem ji roko in odšel proti motni jutranji svetlobi. Slišal sem, kako se za mano zapirajo vrata. Zvenelo je, kot da se zapira eno življenje.
V tej izmeni nisem pobral nobenega potnika več. Brezciljno sem vozil, izgubljen v mislih. Preostanek dneva sem komaj zmogel izgovoriti kakšno besedo. Kaj bi bilo, če bi po starko prišel kakšen jezen voznik ali nekdo, ki bi se mu mudilo, da čim prej konča svojo izmeno? Kaj bi bilo, če bi odklonil to vožnjo ali šel, potem ko sem prvič potrobil? Kaj bi bilo, če bi bil slabe volje in da se ne bi s starko vključil v pogovor? Koliko trenutkov, podobnih temu, sem zamudil ali prezrl?
Naučeni smo, da se naša življenja vrtijo okoli pomembnih trenutkov, ki jih doživimo. Vendar nas taki trenutki pogosto ujamejo nepripravljene, nezavedne. Ko me je starka objela in mi rekla, da sem ji privoščil trenutek sreče, sem pomislil, da je bil edini namen mojega življenja ta, da ji dam to zadnjo vožnjo. Mislim, da nikoli v življenju nisem naredil pomembnejše stvari!

(Prekopirano in malo popravljeno.)