Si predstavljate prazen prostor, morda hišo ali le sobo, morda vrt ... in ga potem skušate čim lepše napolniti?

Včasih sem rada gledala razne rešitve, ki so jih ponujali arhitekti. Tudi jaz sem rada razmišljala o možnostih. Narisala sem na gore načrtov ureditve hiš/e, sob/e, kuhinje, vrta ... (In z otroki, ko sem se igrala z /lego/ kockami, sem vedno ustvarjala hiše in gradove in vrtove ...)

Mislim, da sva z možem tudi pri nas doma domislila razne dobre rešitve ... ko je človek stalno v prostorski stiski in  mora čim bolje izkoristiti prostor, ki ga ima na voljo (marsikaj je bilo izdelano res prav na centimetre, da ne rečem milimetre).
Midva in kasneje mi, vedno več (le najmlajši se nikoli ni selil), smo se precejkrat selili.
Na začetku je šlo najlažje, ko sva svoje stvari zbasala v nekaj vrečk in odšla drugam. No, le knjige so bile od težjih stvari. Pa kakšna kastrola.
Kasneje je bilo vedno več vsega, sčasoma že tudi kakšen kos pohištva, pralni stroj in še kaj.
In ko se človek seli na večje, na žalost ni vse večje.
Ko sva se nazadnje selila s svojo družino, smo se selili v večje stanovanje, a z manjšo kuhinjo, kot smo jo imeli prej ... dnevne sobe pa sploh nikoli nismo imeli (no, šele zadnje leto imamo zasilno in šele pol leta je, od kar imamo prvi dvosed - ej, kakšen občutek je še zdaj, ko sedem nanj! Tako zelo veličasten!).
Tako na žalost po zadnji selitvi (pred 14. leti) nismo mogli več postaviti dovolj velike mize, kjer bi lahko vsi hkrati jedli - brez stiskanja.
A ne glede na velikost stanovanja je tisto najlepše, ko gre človek v prazno stanovanje, ko je na nek način svoboden ... ko ima okrog sebe prazne zidove ...!
Ko vse ureja na novo.
Ko lahko postavi kaj starega, če je še dobro in potrebno, doda pa potem novo. Na novo dodela.
Tako lahko staro celo oplemeniti. (Kakšen veličasten občutek je ob tem!)
Hudo in težko pa je predvsem, če gre v majhne prostore, pa bi rad vse staro razpostavil, hkrati pa dodal še kaj novega ...
Vedno znova prihajamo do točk, ko se moramo ločiti od starega, od starih stvari (saj lahko postajajo pravo breme in mi smo morda počasi predvsem še skladiščniki), predvsem zato, ker kdaj pa kdaj vendar kupimo tudi kaj novega ... Ali pa nam kdo kaj prinese ...

Tudi pri urejanju duše je tako.
Če selimo vedno vse s seboj, če nam je vedno škoda vsega, sami sebe po nepotrebnem obremenjujemo.
Dobro je sebe prečistiti in kakšne stvari odložiti.
Kakšen človek ob selitvi čisto vse zamenja, vse staro pusti, čeprav je še dobro.
Tako kakšni ljudje hočejo pozabiti tudi vso osebno in narodno zgodovino. Pa ne smemo vsega pozabiti.
Tudi vseh ran ne smemo pozabiti. Kajti to bi bilo kot zanikati samega sebe.
Te stvari - če rastemo v "milosti" in modrosti - sčasoma oplemenitimo ...
Tudi odriniti in skriti se ne splača. Četudi nihče česa o nas ne ve, je vendar "tisto" živo, dokler ni urejeno in postavljeno na pravo mesto.
Če bi človek vse odrival, vse pozabljal, bi sam sebi rezal korenine.

Prispevek je nekakšno nadaljevanje prispevka, ki govori o pospravljanju.