Po poroki sva z Mojim želela biti še nekaj mesecev v Ljubljani in potem oditi iz mesta. Prosila sva moje stanodajalce, kjer sem prej stanovala sama, če smem ostati še par mesecev tam in če se sme priseliti še moj mož, a so me vrgli ven ... bali so se otrok in zakona, ki krije družine (tako so povedali, v vidni zadregi). No, bilo je proti najinemu pričakovanju, saj midva NIKOLI ne bi hotela viseti nekje, kjer ne bi bila zaželena ...

Našla sva prvo skupno stanovanje v vili pod Rožnikom, stanodajalka nama je hvalila svoje stanovanje in to stanovanje z mahagonijevim pohištvom! Povedala je, da bova lahko kurila na drva (kar sva midva želela, sama sva naredila drva in jih pripeljala) in sploh je bilo njeno stanovanje deležno samih pohval!

No, tako sva se pozno jeseni selila k njej v kletno sobico z mahagonijevim pohištvom, ki pa ... je bilo plesnivo! Ja, zadnje stene omar so bile čisto plesnive ... Če sva pohumpala po tleh, se je čutilo, kot bi spodaj pljuskala voda!

Stranišče je bilo zgoraj in je bilo skupno za veliko strank, ki smo bile v hiši.

Kuhala sva v sobi, voda je pa bila v prostoru čez hodnik, kjer so bile čez zimo okenske lončnice, sicer pa razna ropotija, vrtno orodje ... Recimo, da bi bil pravi izraz za ta prostor - ropotarnica. To je bila tudi najina kopalnica: pipa z mrzlo vodo nad betonskim koritom. Tam sem pomivala posodo, prala na roke, ne spominjm se pa, kako sva se umivala. Morda se pa sploh nisva? ;) Vsaj glede na to, da je bil prostor odprt in da je v sosednji ropotarnici na nekakšnih nosilih včasih spal nek fant, nekakšen brezdomec (ki je enkrat celo nekaj zakuril, tako da je v njegovi "sobi" zagorelo). Oh ja, mogoče sva imela lavor v sobi ... Se pa spominjam mrzle vode v "kopalnici", ki je tekla po meni in odtekala v tla. Morala sva pa dežurati, da sva se umila, ne da bi porabila preveč vode ... gospa je nadzorovala!

No, približno takole je izgledalo v najini "kopalnici" in "pomivalnici" posode, sicer je slikca s Primorske.

In potem kurjenje! Ko sva prvič zakurila - v upanju na toplo sobico, saj je bilo že krepko mrzlo -, se je samo kadilo in kadilo, črn dim se je valil po sobi in gospo je skrbelo za njeno mahagonijevo pohištvo ... in navsezadnje sva midva obupala nad kurjenjem in se spravila spat pri odprtem oknu (na Iskri pri Maximarketu je kazalo -8 stopinj C) ... Še dobro, da sva bila mladoporočena in da sva imela ozko posteljo, na kateri se skoraj ni dalo spati drug ob drugem! :) Mož je postelji dodal noge, da sva imela ležišče malo višje nad močvirjem in jaz sem prišila trakce na odejo, da nama ni padala na tla! :)

Hladilnika seveda nisva potrebovala, imela sva zmrzovalnik na oknu!

Najina gospa je bila tudi zelo radovedna in precej jo je skrbelo za njeno mahagonijevo pohištvo, tako je - ko nisva bila doma - malo pospravila po sobi - spominjam se mizice, na kateri je bilo miljon stvari, saj sva bila tik po selitvi! No, najina "dobrosrčna gospa" (ja, imela se je za dobro!) je pod tisti miljon stvari stlačila nekakšen polivinil ... da bi imela prt ... ali pa jo je morda predvsem skrbelo, da ne bi midva uničila njene dragocene mahagonijeve mizice!

Ko sem nekoč spala sredi dopoldneva, po nočni službi, me je zbudilo rožljanje ključev ... Ampak revica je imela smolo, saj ni mogla noter, ko pa sem jaz imela ključe znotraj v ključavnici!

Tako sva preživela kakšne tri mesece!

Potem sva dobila krasno stanodajalko, res krasno žensko, ki se je vedno spominjava s hvaležnostjo in veseljem! To je bila gospa Zalarjeva iz R.! Prva gospa se je imela za dobro, sobica je bila res tudi poceni, medtem ko sva se selila potem v precej dražjo garsonjero, a ta druga gospa je ročno napisala pogodbo in se res vsega, kar je v njej pisalo, držala. Bila je zelo konkretna, prosila naju je, recimo, da ne prestavljava določene omare. Enkrat na mesec ali morda na dva je prišla na obisk, popila čaj in še malo posedela, vzela najemnino in odšla.

V pogodbi je pisalo, da tedaj določena najemnina velja za eno leto, potem se bo pa predvidoma dvignila. Toda ob letu sem bila jaz noseča in pričakovala dvojčka - gospa je tedaj rekla, da najemnina ostane nespremenjena! In ob rojstvu dvojčic je prinesla darilo. Seveda ne gre za darilo kot tako, pač pa za gospo, ki je imela čut za naju kot njena najemnika. Ta stanodajalka se nama je res zdela dobra, ne glede na to, da ona najbrž sploh ni o tem razmišljala.

Naj bo tukaj dovolj! Režem! :) (Sem že pisala zgodbo naprej, pa naj bo nadaljevanje v drugem delu.)