Alenko Puhar sem "spoznala" že pred kar nekaj časa, ko sem brala njeno knjigo Prvotno besedilo življenja. V knjigi razgali marsikaj iz resničnega življenja prebivalcev na naših tleh v prejšnjih časih, predvsem v 19. stoletju. Kako so vzgajali, kako so ženske rojevale ... In Alenka Puhar ni udarna samo v zvezi s preteklostjo, ki je tako davna, da je nihče od nas ni otipljivo doživel, ni jasna in ostra samo do tega, kar je bilo enkrat davno nazaj, takrat, ko nikogar on nas še ni bilo, pač pa išče resnico tudi v polpretekli zgodovini, v časih, ki so nas, našo državo, naše rojake tako zelo zaznamovali, v časih, ki so jih nekateri od nas tudi neposredno doživeli.
Fotografija z vencem gora ponazarja širino obzorja, širino duha ...
---
Tako pravi Puharjeva - ob letošnjem evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov:
Slovesnost je namenjena spominu na diplomatski sporazum o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo ter počastitvi žrtev totalitarnih sistemov. Sporazum je bil dosežen 23. avgusta 1939 in je omogočil začetek 2. svetovne vojne: 1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko, dva tedna zatem pa je Sovjetska zveza z vzhoda napadla Poljsko. /.../In da poimenujemo stvari z njihovimi imeni: Osvajalski pohodi enih in drugih so se zgodili z dobro oboroženo armado in s politično policijo. Eni in drugi so živeli v prepričanju o svoji superiornosti, sklicevali so se na visoke ideale in tako rekoč svete cilje; osvajali so vse okoli sebe, da bi vzpostavili nov, svoj, končno pravi red. Za dosego tega cilja so si dovolili množično ubijanje in tudi množične deportacije v daljna, z bodečo žico obdana taborišča, v živinskih vagonih. Taka je bila dominanta podoba Evrope od septembra 1939 do poletja 1941, ko je Hitler prelomil prijateljski dogovor in napadel Sovjetsko zvezo. In zdaj so nenadoma Rusi občutili, kako boli, če se pred domačimi kraji pojavi tuja vojska, s tujo politično policijo, in svojim absolutnim prepričanjem, da v imenu svojih višjih ciljev ali posebnega statusa lahko ubijajo, požigajo, v živinskih vagonih deportirajo ...
In potem so oboji osvajali svet ... Obe sta bili okupatorja ... (le da naši komunisti tega nekako niso hoteli videti, no, nekateri so videli - in postali nezaželeni ... to je videla tudi Angela Vode - o tem piše v knjigi Skriti spomin - in ker je o tem, kar ve in čuti, govorila, je čutila posledice vse svoje življenje), ampak čez dve leti je Hitler prelomil "prijateljski dogovor o nenapadanju" in napadel svojo "prijateljico" Sovjetsko zvezo.
To je bilo tedaj, ko se je tudi pri nas že začela 2. svetovna vojna in naši bodoči zmagovalci so bili zmedeni - saj so Nemci in Rusi vendar prijatelji ...
... so lani gospoda tovariša Putina direktno povprašali, kakšni so njegovi pogledi na pakt med Stalinom in Hitlerjem. Mož, ki je prej rad molčal o tem poglavju zgodovine, je bil silno razumevajoč, še več, zatrdil je, da je imela Sovjetska zveza vso pravico braniti svoje interese! In njegovi ministri radi poudarijo, da je bilo pakt sijajen dosežek sovjetske diplomacije!
... Rusi in Krim ... Danes? ... Ukrajinci so naju z možem prijazno povabili k njim na oglede nekaj filmov. Eden od njih je ta: Хайтарма - Hajtarma - Vrnitev - film o izgonu Tatarov s Krima maja 1944 ...
In Krim naj bi bil preprosto ruski ...?
Vedno znova je tako, da tisti, ki zmaga, govori tisto, kar hoče - in če nima čutaa za resnično resnico, pove sebi prijazno verzijo.
Poleg tega se znova in znova vidijo veliki apetiti po ozemljih, po splošni nadvladi praktično pri vseh, ki se gredo vojne. Ali pa vsaj pri tistih, ki jih začenjajo.
In kaj predvsem pogrešam?
To, kar pravi Alenka Puhar: da bi stvari pravilno poimenovali. Da ne bi obkladali kar tja v en dan nasprotnikov s fašisti, nacisti in še čim.
Da bi si upali priznati resnico. Da bi jo zares iskali. Da bi upali iti do dna v stvareh, v zgodovinskih dejstvih, dogodkih.
Kot se mi zdi normalno, da verniki raziskujemo svojo vero in seveda tudi "ustanove", tako je nujno raziskati svojo osebno in družinsko zgodovino in tudi narodno.
Če je nekdo 50 let lepo živel, še ne pomeni, da je v tisti državi vse dobro. Tudi bogati ljudje mnogokrat revnih ne razumejo. Druge plati življenja sploh ne poznajo. Kakšen človek, ki ima dobro plačano in zanesljivo službo, sploh ne čuti s tistimi, ki te sreče nimajo. Za vsem, prav za vsem so ozadja. In mnogi ljudje "zadaj" ali pa "globoko noter" sploh ne upajo iti. Morda zato, da se jim ne bi vsa podoba, vsa predstava sveta sesula ...? Morda bodo ugotovili, da njihovi predniki niso svetniki, pač pa prej - krvniki. Morda bodo spoznali, da kakšna njihova dejanja, četudi z dobrimi nameni, res niso bila dobra ...
Deček v črtasti pižami, knjižna in filmska zgodba o dveh dečkih z različne strani žičnate ograje, eden je iz taborišča smrti, drugi je sin komandanta taborišča. Dečka postaneta prijatelja, pod žico skopljeta rov, da sta skupaj.
A zakaj omenjam to zgodbo?
Preprosto zato, ker se mnogokrat sprašujem, ali je nek človek lahko resnično dober mož in oče in hkrati krut vojak, zločinec, agresor nad nemočnimi in nedolžnimi ...? Je to mogoče? Mnogokrat kaže, da je vse to mogoče. :( Da je človek popolnoma različen, shizoiden ... Da določenih narodov, ras, poklicev, načinov življenja, političnih prepričanj, ver itd. enostavno ne jemlje enakovrednih drugim ... ali jih ne jemlje kot bitja iste vrste, ne le manj vredna, pač pa kot nebitja. Kot popolnoma nekaj drugega - brez vsake vrednosti.
A če človek gre globoko vase ... Potem se mu lahko zruši svet, ki ga ej gradil leta in leta. Težko je, ko se človeku zruši svet ... Včasih je težko sestaviti vse na novo, sezidati novo "zgradbo".
A poznam ljudi, ki so "v trenutku" spremenili svoj pogled - ker so spoznali, da ni bilo tisto, kar so prej poznali, resnica. Ali pa ne vsa resnica.
Danes se čutim žalostno.
Pogovarjala sem se z neko mlado osebo, ki je na začetku poučevanja otrok ... Kot je videti, ima predvsem samo šolsko znanje. A če v šolah otroke učijo učitelji, ki znajo samo zgodovino, ki so nas jo učili v Jugoslaviji, potem to ne bo širok pogled na zgodovino ... potem bo to "zmagovita partizanska" zgodovina. Pod Titom je bilo tako lepo. Itd.
Jaz si pa želim širine, širine!
Pred dobrim letom sem neki osebi s Facebooka predlagala, da prebere Skriti spomin - da si razširi pogled, da vidi tudi malo drugače. Rekla mi je, da bo, ko bom jaz prebrala V metežu (Ladislava Grata - Kijeva). V knjižnici sem si izposodila to knjigo in jo prebrala. Ne vem, če je oseba, ki je kniigo predlagala, pomislila, kaj vse bom jaz razmišljala ob branju in po njem. Recimo v knjigi je čudovit primer zavajanja mladih partizanov - od komisarja. Kako so mu verjeli, čeprav so njihove oči videle dejstva, ampak ko jim je on rekel, da je drugače, so "videli" drugače.
Želim si širine.
Želim si, da ljudje iščemo dobro drug pri drugem. Prizadene me, kadar kaže, da naj bi žrtev prosila odpuščanja svojega agresorja - ker se je nastavila, ker je preprosto tam sploh bila ...
Odpustiti je mogoče drugemu šele, če drugi to želi.
Če nekdo želi prejeti odpuščanje, naj bi tudi sam kaj naredil za to. Ne le "milostno" (vzvišeno) sprejel ponudbo.
Aug 25, 2016
