Te dni se pogosto zalotim v mislih pri svojih učencih! Še bolj pogosto kot sicer :)
Še nekaj dni in se bomo spet redno srečevali! Koliko lepega doživim ob njih - in samo upam lahko, da tudi oni ob meni :)
V mislih oblikujem prve ure, to, kaj jim naj pripravim za začetek, ali bi imeli letos tudi SOS stekleničke, mislim, da ja ... to so konkretne praktične stvari - in poleg drugega je s tem povezano tudi varovanje narave.
Kaj imajo otroci radi? Oh, seveda zgodbe. Aha, in kruhke. Oja, včasih Ana speče kruh ... Recimo ob nekaterih določenih priložnostih. Npr. ko se gremo zadnjo večerjo.
(Tale hlebec je spekel eden mojih sinov pri svojih 13. letih!)
---
Vsakemu otroku majhen majhen hlebček, čisto majhen.
Vsakič znova se potem gremo "obred".
In na koncu delimo kruhke ali pa razlomimo hlebec, če je le en večji, tako da vsak dobi kruhek ali pa svoj kos ali košček kruha. Seveda tudi starši, ki pridejo po otroke, in z njimi so večkrat tudi bratci in sestrice.
Po neki taki uri se je zgodilo, da smo delili preostale kruhke in vsi so jih z veseljem sprejemali. Pa se je zgodilo, da je na koncu en mlajši bratec, ki je prišel z mamico po starejšega bratca, ostal brez.
Kakšne žalostne očke je dobil.
"Veš kaj, bom spet spekla kruh in posebej zate bom naredila en majhen hlebček!" mu pravim.
Fantek živahno poskoči: "Doma sem na ... ulici, v 2. nadstropju, ime mi je ..., pišem se pa ..." Vse mi je takoj povedal!
Ana potem drugi dan spet peče kruh in posebej zavije hlebček za mlajšega bratca. Proti večeru gre v naselje, kjer stanuje ta deček, poišče ulico in številko bloka, pozvoni ... pride v 2. nadstropje in mali deček ves blažen sprejme svoj kruhek :)
Aug 31, 2016