Nekega dne - tedaj sem bila še mlada in lepa :D (hec, tako mi je všeč tisto, ko je ena rekla: mlada nisem več, lepa pa še! ;) ) - sem šla po tedanji Titovi cesti in ogovoril me je en moški in me kar začel spremljati. Jaz nisem z/bežala (od ljudi), ponavadi sem se začela pogovarjati s človekom, ki je pristopil do mene. No, in tako sva s tem moškim - po moje je bil kar precej starejši od mene - začela pogovarjati. Tako sva šla skupaj proti centru in naenkrat mi je moj spremljevalec pokazal neko zgradbo, neko stolpnico - in ponosno je izjavil: "Tole sem pa jaz načrtal! Jaz sem naredil načrt!"

Pogledala sem v smer, kamor je kazal - in edina misel, ki sem jo začutila, je bila: "Kako je grda!"

Od tedaj je gotovo več kot 30 let, ampak vsakič, ko grem mimo te zgradbe, se spomnim na tisti dogodek. In pomislim na to, kako je bil ponosen na svoje delo. Jaz pa nič ... nobenega občudovanja, nobenih čestitk, nič nisem bila ganjena ;)

Vedno znova pomislim, iz kako različnih vidikov sva zgradbo opazovala.

Meni se je zdela grozna ... siva, pusta, nestabilna ...

Kaj neki je pa videl on, da je bil tako navdušen?

Morda je šlo predvsem za "moški" vidik :D Trdna je, še vedno stoji pokonci :)

Moj vidik je bil pa lepotni - hehe, moj lepotni vidik :) Če bi bila tista zgradba lepih barv (spet smo tam, katere barve so lepe!!), bi zgradba pri meni pridobila nekaj točk. Vsekakor ne bi smela biti siva!! Siva se mi zdi lepa predvsem za lase starih ljudi :)

Potem bi mogla (morala) biti zgradba bolj razgibana z okni, ne vse enako enako enako ... pač pa na nek način dopolnjujoče, skladno, ampak tudi kaj raznolikosti.

Posebno hudo se mi je pa zdelo to, da ima ogromna zgradba spodaj neke steble, del pritličja samo na stebrih. Pustih golih stebrih ... zdelo se mi je, kot bi bila kokoš. Zgradba s kurjimi nogami. Skratka: nestabilno. Zdaj zdaj se bo prekucnila na "nos".

Mogoče je bil moj spremljevalec zato tako ponosen, ker je zgradba - stala. Ker se ni prekucnila?

No, kakorkoli že, vsakič, kot to zgradbo vidim, tudi dandanes, razmišljam, kako različno sva tedaj midva videla isto zgradbo.

In pomislim, kaj je merilo, da se nam nekaj zdi lepo. Da smo na nekaj lahko ponosni ...

Naši prijatelji so sami - vsa družina - pobarvali vogale svoje hiše!

Za koga je merilo "zunanja lepota" - in jasno je, da je le-ta nekaj subjektivnega, hkrati pa je nekako določeno v nekem okolju, kaj je lepo.

Danes so lepe suhice, pred sto lepi so bile lepe malo bolj "okrogle" ženske, saj so verjeli, da so lepo okrogle bolj močne in zdrave. (No, jaz sem iz starih časov ;) )

Če se ustavimo pri modi, lahko ugotovimo, da marsikdaj sploh ne gre za lepo, pač pa za moderno! Gre za novo novo novo.

In tako lahko moderne osebe nosijo na sebi obleke, ki so moderne, "pašejo" jim pa sploh ne. Ob tem se spomnim večkrat na neko šiviljo (nisem je poznala, moja prijateljica jo je); ta šivilja je šivala res individualno, res unikatno obleko. Šivala je tako, da je obleka res "pasala", pristajala človeku.

Tole je grozljivka: "Kupil/a sem /.../ za 1000 evrov ... o, kako je lepo!" Ko vendar lepota nima posebno velike zveze, pravzaprav nobene, s ceno ...

Za ene je merilo lepote nekega izdelka, zgradbe ... - cena! Če je bolj drago, lepše je! - In ne obratno: čim lepše je, dražje je. - Poleg tega je bolj lepo nekaj, kar je npr. določene znamke. "Jaz imam pa najkice!" Poznam moškega, ki je z novih športnih hlač odstranil prav ta znak! Ni maral "znamke"!

In če se ustavimo pri lepoti izdelkov, del, človeka ..., vidim, da smo subjetivni opazovalci in ocenjevalci. Nekaj se gotovo pozna izobrazba oz. neizobrazba v zvezi z umetnostjo, arhitekturo ... Izobražen človek vidi v posameznih stvareh več kot samo to, kar vidi oko. Ali sliši uho ...

Mene so v šoli učili, da so risbe Walta Disneya kič. Jaz sem bila kar pridna učenka in sem si to zapomnila ;) So ljudje, ki svoje otroke oblačijo v majčke in hlače s slikami raznih junakov iz filmov, risank ... In čim bolj je vse "sladko" (za punčke) ali pa v stilu junakov, supermanov in drugih (za fantke), tem lepše je. Zanimivo je, ko so včasih oblekce tako opazne, da človeka skoraj ni videti ;)

Po moje je z lepo obleko tako kot z ličenjem: človeka v njegovi lepoti poudari, samo na sebi je pa lahko dokaj neopazno, sploh ličila.

Zanimivo je to, kaj je tista "objektivna" lepota, ki je mogoče v vseh nas bolj ali manj enaka? Tisto pristno, prvinsko, tisto "tabula raza" - pa ko človek pravzaprav nikoli ni nepopisan list, tudi ob rojstvu ne ... celo pri spočetju ne ...

Po moje je resnična lepota tisto, ko sledimo sporočilom iz narave ... naravnemu. Zlatemu rezu. Harmoniji barv. Igri svetlobe in teme.

Najpomembnejši vidik "ocenjevanja" lepote ljudi je ljubezen. Če imamo človeka radi, se nam zdi lep, domač, naš ... Skozi oči ljubezni vidimo svoje bližnje - lepe ...