Ponoči se s kolesom vozim proti domu, dobre pol ure daleč. No, seveda je še marsikje sneg (tudi kolesarske steze so delno zasute ali pa jih naenkrat zmanjka) ali pa je poledenelo. Vozim res previdno, ponekod bolj kot bi imela skiro :) No, po začetnem delu, kjer je cesta skoraj v celoti pod ledom, se kmalu sprostim, saj je mogoče najti suhe odseke poti. Potem pa kar naenkrat - led! Čisto nepričakovano. Joj. Samo pusti ... ne zaviraj, vozi naprej, ne obračaj krmila, naj te nese ... Pusti vesla! O, pusti vesla!!
Že spet vozim po trdnem in zanesljivem, to "pusti vesla" mi pa kar ostaja v mislih!
Ko je hudo, ko je neizmerno hudo, je včasih najbolje pustiti vesla. Naj čoln nese samo. Če že vesla ne pomagajo, naj vsaj ne ovirajo ...
Tako nekako je v avtobiografski zgodbi Veslanje brez vesel. Pisateljica ima ALS.
Doma poiščem zapis o tej zgodbi ...
Ampak vesli sta težki kot svinec.
Kot bi bili popolnoma zamrznjeni v vodi.
Nemogoče ju je premakniti.
Nov zamah.
Roka drsi.
Desna dlan zaskeli, ko se veslo zarine vanjo.
Ne morem veslati!
"Kaj je s tabo? Saj nimaš nič več mišic."
Osramočena, jezna in na robu joka. Običajni občutek nezadostnosti.
"Potem pa sam veslaj, hudiča!"
/.../
"Zadnje čase ne zmoreš ničesar več ..."
Tako je bilo, ko še ne ve, da je bolna ... In potem, ko pozna svojo diagnozo in je bolezen že zelo napredovala, spoznanje:
Ko potuješ brez vesel,
je pomembno,
da jih dvigneš iz vilic.
Ko je hudo, ko je neizmerno hudo, je včasih najbolje pustiti vesla. Naj čoln nese samo. Če že vesla ne pomagajo, naj vsaj ne ovirajo ...
Ovire spremenimo v sredstvo ... Včasih je mogoče ... kakšen trenutek je to mogoče ...
Jan 21, 2017
