Članek
Objavljeno Jan 30, 2017
Nekatere ljudi nosim v srcu
kot cvetlične popke in pustim,
da se razcvetijo v meni.
Druge pa nosim s seboj
kot nezaceljene rane,
dokler se ne odprejo in izgnojijo.
(Frans Bierenhack)
-----
Kako res!
Včasih se pohecam, da ni čudno, da imam razširjeno srce, ko pa toliko ljudi nosim v njem ... Tudi že toliko tistih, ki jih imam lahko samo še v srcu, ker jih ni več tukaj ...
V mojem srcu so tudi nezaceljene rane ... Je dovolj eno življenje, da se zacelijo najhujše rane? ... dokler se ne odprejo in izgnojijo ...?
Verjetno je najhuje to, če rane skrivamo - pred drugimi in tudi pred seboj. Če jih omalovažujemo, ne jemljemo resno ...
Zdi se mi, da je del celjenja že to, če živimo "v resnici", "stvari" poimenujemo s pravimi besedami.
Jan 30, 2017