"Saj Naja pa ni tako pridna, kot izgleda," reče eden od mojih učencev.

Pogledam deklico, vidim, da ji je neprijetno. Vendar nočem potlačiti besed, ki jih je deček izrekel, pa malo povprašam, kaj s tem misli.

Pove, da je Naja (seveda sem si ime izmislila) pisala grde besede pa še nekaj o tem, da je grdo govorila o nekih drugih deklicah.

Preseneti me fantova občutljivost, sploh čutenje z drugimi otroki, v zvezi s prijateljstvom, ta tema je večna. Mnogi otroci imajo težave s prijatelji. Veliko je tudi tega, nisi moj prijatelj, če si njegov prijatelj. Potem so tudi kupovanja prijateljstev, če si moj prijatelj, ti dam čokolado ... Itd. No, prijetno me preseneti čut tega dečka za to, ali je kdo v razredu odrinjen od skupine.

Malo potipam, če so grde besede res grde. Včasih so otroci zelo zelo občutjivi in imajo za grdo besedo tudi kakšno čisto nevtralno. Sploh če ni knjižna.

Angel za mame, te angele delajo v Sončku.

Deklici je nerodno.

"Veš, Naja, ti veš, kaj si pisala. In dovolj je, če veš ti. Meni ni treba vedeti." Deklica si nekoliko oddahne. Vidim to.

"Ampak vseeno si ti sama sebi dolžna, da delaš lepe stvari. Da pišeš in govoriš lepe stvari. Meni ni treba vedeti, ampak Bog ve. Je v tvojem srcu, pa saj veš! Če boš pisala in govorila le lepe besede, boš še najbolj zadovoljna sama s seboj. In imela prave prijatelje. Take, ki so res prijatelji."