Bonboni! Ooo, bonboni! Sladke sanje ... bolj sanje enega majhnega otroka kot resnica! No, pa saj sem komaj vedela zanje, da sploh obstajajo. Pa se je enkrat zgodilo, da sem dobila celo vrečko točk - ja, pri nas smo rekli "točke", kakšni bonboni neki, tako govorijo "Iblančeni" (še prevedem: Ljubljančani).

Takole je to bilo:

Mama me je s kolesom peljala k maši. To je pomenilo 10 km vožnje v eno smer, 10 km makadama. Prvi kilometer poti navzdol sva gotovo pešačili, saj je prestrm. In potem tista dolga cesta po dolini. Nikoli nisem mogla razumeti, kako lahko vozi mama pokonci, ko pa cesta visi - moja logika je govorila, da bi moralo kolo biti vedno pravokotno na podlago.

Enkrat sem pri tem preučevanju vožnje vtaknila noge med špice in sva z mamo kar pošteno zgrmeli po tleh.

No, in zdaj se vračava domov. Po malem se pot vije navzgor in vožnja ni prav lahka. In jaz gotovo nisem bila najslajše breme. Potem pa je naenkrat spuščalo kolo! Joj. Mama je stopila s kolesa in pomagala še meni dol. In potem sva pešačili. Pred nama je bilo še več kot pol poti.

Dohitel naju je nek avto. V tistih časih je kdaj pa kdaj pripeljal po dolini kakšen fičko, ampak tja gor, kjer sem bila jaz doma, skorajda nikoli ni pripeljal noben avto.

Avto je ustavil, v njem so bili ljudje, ki jih nisem poznala. Ampak poznala jih je mama! Šli so na obisk na neko domačijo naprej v dolini. Moji mami so ponudili, da me peljejo. Vzeli so me v avto. Gospa na sprednjem desnem sedežu me je vzela v naročje. Joj, kako me je bilo strah. Prva vožnja z avtom. In jaz nisem kakšen posebno pogumen človek. Nisem za avanture :) Kako se spominjam občutka, da smo čisto pri miru, ko sem pogledala pod noge, le "guncamo" se in tresemo (Kaj se ne bi na tisti cesti! Včasih so jo poimenovali po "japonsko": samajama.). A ko sem pogledala skozi okno, je drevje kar bežalo mimo nas. To je bilo silno zanimivo! Ampak bilo me je še vedno strah. Bala sem se, da me ti ljudje odpeljejo s seboj, kaj vem, kam. Kaj pa, če jaz ne bom opazila svojega odcepa?

V tistih časih še nisem čisto poznala poti do doma. Joj, če ne opazim pravi čas domačega hriba pred seboj! Sploh ko avto tako hitro pelje!

Budno sem pazila, samo naprej sem še gledala - in slednjič se je prikazal hrib z našim kozolcem! "Tam sem doma!" sem pogumno pokazal tja gor. In potem je avto zavil po cesti v desno, tako, kot je vodila pot, in trepetala sem, ali mi bodo ustavili pri mostu. O, pa so! Ko sem zlezla z gospejinega naročja, mi je dala vrečko bonbonov! Vrečko bonbonov! Meni! Polno vrečko! Kakšen zaklad!

Dvomim, da sem se kaj zahvalila ... no, ne vem, morda sem pa le bila olikana in rekla "bohlonaj", kot so nas učili. "Hvala" so rekli samo komunisti :) Hvala smo se učili reči šele v šoli! :)

Naglo sem stekla po poti nazgor. Zadnji del poti sem pa res dobro poznala in vse bližnjice tudi. Zdaj sem bila svobodna - kot ptička! In kakšen zaklad sem imela v roki! Vrečko bonbonov, točk!

Ne spominjam se, če je bil kdo doma. Nestrpna sem čakala, da pride domov mama - da ji pokažem svoj zaklad. Ampak mame ni in ni bilo! Seveda, saj je imela še več kot eno uro pešačenja od tam, kjer je počila guma ... no, "šlavf".

Doma sem seveda tudi imela nekaj zakladov. Mama mi je dovolila uporabljati eno ali dve torbici iz starih časov, morda od njenih sester, ki jih že zdavnaj ni bilo doma, morda od stare mame, ki je umrla prej, kot sem se jaz rodila. Tisti vonj, tiste oblike, zaponke, žepki ... vau, pravi zaklad za majhno radovedno punčko!

No, in tiste nedelje sem v torbico imela kaj spraviti! Bonbone! Potem sem nosila torbico povsod s seboj.

Seveda sem zdaj obredla hlev, saj sem se pri živalih vedno rada zadrževala. Zlezla sem na ogrado in božala ovce in zajce ... in naenkrat mi je padla torbica v ogrado ... med živali. Jaz sem pogosto nabrala zunaj raznih rastlin prav tako število, kot je bilo živali v hlevu in sem hodila od ene do druge in vsaki dala v gobec tisto rožico, koprivo, karkoli. Vsem enako. Da ne bi bila katera žalostna, da jo imam manj rada kot druge. Ampak nekoč, ko sem tako prijazno stregla živalim, se je en oven tako zaletel v mojo roko, da mi je zelo otekla ... In zdaj, ko je v ogrado padla moja usnjena torbica, nisem upala noter. Ojoj. Žalostno sem gledala, potem sem šla po pomoč. Kasneje, ko je prišel ata v hlev, moje torbice enostavno ni bilo več. Živali so vse požrle. Z bonboni vred ...

Tako svojega zaklada nisem mogla pokazati mami, ko je slednjič prišla domov ... Res, tisti napadalni oven ... ja, bala sem se ga. Ne, ni bil prijazen. Žal ni vedel, kako ga imam rada! Ali pa je pač ovnova narava taka, da mora pokazati, kdo je v ogradi gospodar. In tega pokazati drugače ni znal ...