Saj ne vem, od kod mi je priplavala ta fraza, ampak tako močno je zaodmevala v meni, ko sem se vračala domov iz trgovine, s poscanim povodcem v roki in s poscanim psom. Ko sem prišla iz trgovine, me je ogovoril mlad fant, če je pes, ki je tam privezan, moj. Naša pasja mrcina je, ja, seveda.
Da ni kaj narobe ...?
Pove mi: "En pijanec ga je poscal, toliko, da boste vedeli. Sem ga potem nagnal."
Joj.
"Pijanec po njem, ne pes po pijancu," poudari.
Pridem do psa, ponižno sedi, revež, luža ... fuj ... bogi revež. Gravža se mi odmotati povodec, ampak kaj čem ...
Pomislim: "Nek človek je scal po našem psu ... ko bi mu naš pes vsaj kaj odgriznil."
Oh, potem bi pa pes nastradal, ne tisti pijanec ...
Jezna sem, res. Zamalo se mi zdi.
Da bi ga pes poscal, pijanca, si mislim.
Doma potem sin stušira psa, operemo povodec in ovratnico.
Sin se čudi, ko zve, da je bil pijanec sam zunaj. Ne gre mu v glavo. Njemu se zdi, da pijan človek potrebuje spremstvo!
Prav imaš, sine, če bi tisti tip imel varuha, ne bi poscal našega psa ... in naš pes ne bi bil moker (kot) cucek ...
-
Slikca iz nekega drugega časa :)
Mar 22, 2017
