Članek
Objavljeno Mar 23, 2017
Pred kratkim mi je ena nosečnica pripovedovala, kako je bilo v materinski šoli.
Rekla je, da so jih učili pestovati dojenčke in da je nekaj drugače, kot je ona delala še pred nekaj leti, ko je pestovala svojega malega bratca in malo nečakinjo.
Rekla je, da so jih učili pestovati dojenčke in da je nekaj drugače, kot je ona delala še pred nekaj leti, ko je pestovala svojega malega bratca in malo nečakinjo.
Vprašala me je, če sploh znam pestovati dojenčka!
Začela sem razmišljati ...
Ali res lahko izumijo še kaj novega na tem področju? Kaj res nujno novega? Ali niso kakšne stvari približno tako kot modne muhe?
Nosečnica, s katero sva se pogovarjali, je rekla, da je mislila, da zna pestovati dojenčka. Zdaj je pa, kot da ga ni znala.
Vedno je pazila na to, da ima novorojenček in potem dojenček glavico, dokler je še ne zna sam trdno držati pokonci, lepo podprto. Vedela je, da mora paziti, da dojenček ne zamahuje z ročicami (prestrašene kretnje), ker se potem lahko stopnjuje njegov strah.
Ker sem to mlado žensko, ki zdaj pričakuje otroka, od nekdaj dobro poznala, vem, da je bila vedno spretna pri ukvarjanju z otroki.
No, in zdaj mi je vse to dalo misliti.
Seveda so moji spomini poleteli v čase, ko sta bili rojeni moji dvojčici, moji prvi dve dojenčici.
Pred njunim rojstvom sem hodila v materinsko šolo, tja sem hodila tudi telovadit, poleg tega sem bila zaposlena na otroškem oddelku v bolnišnici - in pred tem sem hodila na srednjo zdravstveno šolo (no, tedaj je imela en drug naziv). Torej izkušenj z dojenčki kar precej, vsakodnevnih.
A potem se je začel porod. Prezgodaj.
Nedonošenki sta bili takoj premeščeni v intenzivno enoto. In jaz sem v tistih časih - čeprav sestra po poklicu - smela zelo malo v intenzivko. Sploh je bilo veliko težkega tedaj. Niti pestovati ju nisem smela ... dolgo, eno dva tedna, drugo pa sem prvič dobila v naročje, ko je bila stara 25 ali 26 dni. Bila je še polna cevk.
Obenem sem morala hoditi k fizioterapevtki, ki me je učila pestovanja in vsega, kar se pri dojenčku dela - prav tedaj so prihajale na dan novosti, kako je potrebno negovati nedonošenčka, da mu ne bi krepili slabih refleksov (npr. Morojevega - to je tisti refleks, ko dojenček v strahu zakrili z ročicami, če na hitro potegneš plenico izpod njega ali če ga na hitro položiš na hrbet in mu pri tem ne varuješ rokic). Tedaj so začenjali s tem, kako je potrebno držati malo dete v rahlo skrčenem položaju (hrbet), v takem, ki ga ima plod, ko je še v mami.
Razumela sem, da me učijo tega, nisem pa razumela, da tako ne dela z nedonošenčki tudi osebje, ki jih je negovalo.
Fizioterapevtka je učila nas starše, osebja pa najbrž tedaj ni še nihče posebej učil. Bile so nove stvari. In mene je silno bolelo, ko so moji deklici negovali vpričo mene (meni niso pustili, bilo je seveda veliko posebne nege, drenaže, tubusi in podobno) in ne pazili na tisto, na kar so me posebej opozarjali na fizioterapiji.
Veliko se je razvilo na področju neonatologije, v zadnjih desetletjih je zdravstvo zelo napredovalo tudi pri oskrbi nedonošenčkov. Prej ni veliko nedonošenčkov preživelo, sploh pa ne tistih, ki so bili rojeni veliko pred rokom. Zato ni čudno, da je bilo potrebno matere naučiti nege nedonošenčka.
Medtem ko bi sicer nega dojenčka v vsem glavnem menda vendar lahko šla iz roda v rod. (Oja, vem, da ne smemo jemati vsega poenostavljeno. Pred več desetletji so ponekod trdo povijali dojenčke, tako da so imeli povite noge s širokimi trakovi - z namenom, da bodo noge lepo ravne. Mene menda niso tako povijali, so mi pa nekje pokazali tiste trakove od svojih otrok. No, tudi na področju varovanja kolkov je bil v zadnjih desetletjih velik razvoj, tudi s pomočjo ultrazvoka.)
No, tako me vodijo misli ...
Zdi se mi prelepo, kadar se otroci naučijo negovanja in pestovanja dojenčkov kar doma ali v bližnji okolici ... Da gre znanje iz roda v rod.
Da ne nastane samo iz pestovanja cela znanost.
Začela sem razmišljati ...
Ali res lahko izumijo še kaj novega na tem področju? Kaj res nujno novega? Ali niso kakšne stvari približno tako kot modne muhe?
Nosečnica, s katero sva se pogovarjali, je rekla, da je mislila, da zna pestovati dojenčka. Zdaj je pa, kot da ga ni znala.
Vedno je pazila na to, da ima novorojenček in potem dojenček glavico, dokler je še ne zna sam trdno držati pokonci, lepo podprto. Vedela je, da mora paziti, da dojenček ne zamahuje z ročicami (prestrašene kretnje), ker se potem lahko stopnjuje njegov strah.
Ker sem to mlado žensko, ki zdaj pričakuje otroka, od nekdaj dobro poznala, vem, da je bila vedno spretna pri ukvarjanju z otroki.
No, in zdaj mi je vse to dalo misliti.
Seveda so moji spomini poleteli v čase, ko sta bili rojeni moji dvojčici, moji prvi dve dojenčici.
Pred njunim rojstvom sem hodila v materinsko šolo, tja sem hodila tudi telovadit, poleg tega sem bila zaposlena na otroškem oddelku v bolnišnici - in pred tem sem hodila na srednjo zdravstveno šolo (no, tedaj je imela en drug naziv). Torej izkušenj z dojenčki kar precej, vsakodnevnih.
A potem se je začel porod. Prezgodaj.
Nedonošenki sta bili takoj premeščeni v intenzivno enoto. In jaz sem v tistih časih - čeprav sestra po poklicu - smela zelo malo v intenzivko. Sploh je bilo veliko težkega tedaj. Niti pestovati ju nisem smela ... dolgo, eno dva tedna, drugo pa sem prvič dobila v naročje, ko je bila stara 25 ali 26 dni. Bila je še polna cevk.
Obenem sem morala hoditi k fizioterapevtki, ki me je učila pestovanja in vsega, kar se pri dojenčku dela - prav tedaj so prihajale na dan novosti, kako je potrebno negovati nedonošenčka, da mu ne bi krepili slabih refleksov (npr. Morojevega - to je tisti refleks, ko dojenček v strahu zakrili z ročicami, če na hitro potegneš plenico izpod njega ali če ga na hitro položiš na hrbet in mu pri tem ne varuješ rokic). Tedaj so začenjali s tem, kako je potrebno držati malo dete v rahlo skrčenem položaju (hrbet), v takem, ki ga ima plod, ko je še v mami.
Razumela sem, da me učijo tega, nisem pa razumela, da tako ne dela z nedonošenčki tudi osebje, ki jih je negovalo.
Fizioterapevtka je učila nas starše, osebja pa najbrž tedaj ni še nihče posebej učil. Bile so nove stvari. In mene je silno bolelo, ko so moji deklici negovali vpričo mene (meni niso pustili, bilo je seveda veliko posebne nege, drenaže, tubusi in podobno) in ne pazili na tisto, na kar so me posebej opozarjali na fizioterapiji.
Veliko se je razvilo na področju neonatologije, v zadnjih desetletjih je zdravstvo zelo napredovalo tudi pri oskrbi nedonošenčkov. Prej ni veliko nedonošenčkov preživelo, sploh pa ne tistih, ki so bili rojeni veliko pred rokom. Zato ni čudno, da je bilo potrebno matere naučiti nege nedonošenčka.
Medtem ko bi sicer nega dojenčka v vsem glavnem menda vendar lahko šla iz roda v rod. (Oja, vem, da ne smemo jemati vsega poenostavljeno. Pred več desetletji so ponekod trdo povijali dojenčke, tako da so imeli povite noge s širokimi trakovi - z namenom, da bodo noge lepo ravne. Mene menda niso tako povijali, so mi pa nekje pokazali tiste trakove od svojih otrok. No, tudi na področju varovanja kolkov je bil v zadnjih desetletjih velik razvoj, tudi s pomočjo ultrazvoka.)
No, tako me vodijo misli ...
Zdi se mi prelepo, kadar se otroci naučijo negovanja in pestovanja dojenčkov kar doma ali v bližnji okolici ... Da gre znanje iz roda v rod.
Da ne nastane samo iz pestovanja cela znanost.
(Zapis od tu. Se mi zdi še vedno zanimiv.)
Mar 23, 2017
