"Zbežala bom od doma. Kar šla bom. Ne zdržim več doma ..." Tako nekako je zapisalo neko dekle na svojem blogu. Pred precej leti. Komentatorji so napisali vse sorta, niti se ne spominjam, kaj. Meni se je zdelo, da je to pretežak problem, da bi se o tem bolj ali manj debatiralo v javnih komentarjih, pa sem dekletu napisala zasebno sporočilo.

Napisala sem, da ni tako lahko iti od doma - če res ni absolutno nujno, da se človek reši hudega in zaščiti. Pa da ni lahko menjati šole samo zato, da pač greš drugam. Da če greš drugam, v drug kraj in drugo šolo, kar tako, na hitro, samo zato, da se umakneš temu, kar je tvoja stiska, se lahko zgodi, da ne bo bolje, kot prej. Bila sem previdna, ni mi bilo vseeno, kako se Maja (izmišljeno ime) počuti. Kako resno je njeno depresivno stanje. Kako hudo je zares pri njej doma in v njeni šoli.

Kakorkoli že, verjetno je bilo prvo moje sporočilo čisto kratko, Maja je odpisala in steklo je dopisovanje. E-dopisovanje. Maja mi je pisala velikokrat, včasih po večkrat na dan, jaz sem ji odpisala marsikdaj čisto na kratko, več niti nisem uspela; pogosto tudi ne sproti.

Pisala mi je o svojih stiskah v zvezi z odnosi doma, sošolci, prijateljicami, fanti.

Napisala mi je veliko mejlov, tisoč, morda dva tisoč. Včasih je bila bolj dnevniška, včasih je postavila kakšno vprašanje - in tedaj sem skušala odgovoriti.

Čutila sem, da so njene stiske tako manjše in da nekako gre naprej - in je vse bližje možnost, da se dejansko odloči za neko fakulteto in odide v drugo okolje ... in tako prebrodi težka srednješolska leta. Zdaj vem že za več deklet, ki so težko šla skozi srednješolska leta. Pa ne gre nujno za težave s šolo, morda niti ne za "strašne" težave v vsakdanjem življenju, ampak morda čisto preprosto odraščanje samo prinese posameznikom polno enih izzivov, ki so kar pretežki za občutljive dušice.

V vsem tistem pisanju se je kdaj pa kdaj znašel tudi kakšen stavek, ki je posebno ogrel moje srce: "Hvala, ker me poslušaš ... " Ali kaj podobnega. "Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če ne bi bilo tebe ... Ne vem, če bi sicer še bila živa ..."

Ob tem sem večkrat pomislila, kako so tudi na mojo življenjsko pot prišle razne "mame", ki so v nekem delu mojega življenja bile tudi nekoliko moje mame. In kolikokrat pomislim, da se zavedam, kako včasih ne začutimo stisk svojih bližnjih ... in kako si želim, da se vedno najde kakšna "mama" ali pa kakšen "oče", ki kdaj poskrbi tudi za drugega otroka ... kdaj tudi za mojega ... ko bo mogoče v stiski, pa jaz ne bom mogla ...

No, počasi je e-dopisovanje nekoliko poniknilo. Niti ne vem, kdaj in kako se je čisto ustavilo. Običajno je bilo tako, da je Maja napisala mejl, kadar jo je kaj žulilo, jaz sem pa prva malokrat napisala kakšen stavek ... ponavadi sem odgovorila, ne pa prva pisala.

Saj nanjo sem se spomnila večkrat, ampak ne pravi čas, da bi ji kaj napisala.

Pred nekaj dnevi sem se spomnila nanjo ob računalniku, našla sem njen naslov in napisala nekaj stavkov. In malo tesno mi je bilo pri srcu!

Kmalu sem dobila odgovor!

Maja je uspešna študentka, uresničujejo se ji sanje iz let, ko sva si začeli pisati, pa so jo tedaj bolj kot ne spravljale v brezup ...

In napisala mi je stavek: "... se večkrat spomnim nate in na tvojo brezpogojno podporo v težkih trenutkih ... Če tebe ne bi bilo ..."

Največ, kar lahko damo drug drugemu, je to, da se imamo radi med seboj ... Da smo pozorni drug do drugega. Da ne sodimo, pač pa enostavno predvsem poslušamo. Raste pa človek sam ... Le kakšni časi so, ko bolj potrebujemo sočloveka, njegovo uho, včasih tudi roke, rame ...