Članek
Greh sveta
Objavljeno May 22, 2017

Dolgo časa čutim neke misli v sebi, mesece, leta, me bolijo, tiščijo, včasih mi ne dajo spati ... jih skušam ubesediti, pa ne najdem besed ... razmišljam o naslovu, na koncu se mi utrne - greh sveta.

Greh sveta.

Lahko izraz ni čisto pravi, a meni pove prav to, kar želim izraziti. Grozo in nemoč ob nekih stvareh v naši družbi, ki me zelo bolijo.

Čutim veliko žalost ob tem, ko je vzdušje v naši družbi tako nenaklonjeno življenju. Polnemu življenju. Življenju od spočetja do naravne smrti. Tako imenovana milostna smrt (evtanazija) se plazi v vse pore ... v vse kotičke naše družbe. In tako oblikuje družbeno misel, da človek ugotovi, da je plemenit, če "reveža" spravi na drugi svet.

In za to smo krivi, sokrivi vsi, saj dopuščamo tako zakonodajo.

Zakoni bi morali podpirati dobro, samo dobro!

Človek bi sicer moral vedno misliti, uporabljati in bistriti svoj um, pa vendar naj bi stremeli k temu, da so zakoni dobri, da se lahko nanje zanesemo.

Kaj vse človek sprejema, ne da da bi sploh pomislil, če je tako res dobro ... Kot da je vrednota, da ni potrebno misliti ... zakon je njegova vest ... zakon, ki je lahko slab ... protiživljenjski, krivičen ...

Zato greh sveta. Greh naše družbe. Greh napihnjenega "razvitega" sveta. In ne morem se izviti ... še manj kot drugi ... manj kot tisti, ki tega ne čutijo ... Ker jaz to čutim. Ker sem gotova, da je življenje vredno od samega začetka do naravnega konca.

Ne gre za to, da bi sodila ženskam, ki splavijo. Gre za to, da se je razpasla miselnost, da je dober tisti človek, ki bolnemu plodu ne pusti živeti.

Prvič sem zaznala tako misel pred leti ... čisto me je šokirala. Kar nisem mogla dojeti, da prav slišim ... da prav razumem.

Spominjam se, kako smo se v našem šolskem okolišu pogovarjale mame ... Ena je poudarila, da je premlada za neke genetske preiskave ploda, da bi ji pripadale zastonj, ampak da se čuti odgovorna, da donosi samo zdravega otroka, da gre na te preiskave v tujino. Jaz sem rekla, da ne bom šla na amniocentezo. No, takrat sem jih potem slišala. Da sem sebična. Sebična, ker zato, da mene ne bo vest žrla, da sem ubila svojega otroka, otroka raje rodim, četudi je "revček", ubogi otrok bo pa potem trpel zaradi mene.

Dolgo časa sem razmišljala o tem pogledu na rojstvo otroka, otroka, takega kot je, preden sem začutila, kako tista mama čuti. Razumela sem potem njen pogled.

Ampak nisem se pa strinjala. Kajti ob prizadetih otrocih (če smem uporabiti to besedo - za nekatere je strašno žaljiva - otrok s posebnimi potrebami je pa tako dolg izraz!!) mnogokrat ne bi mogli govoriti o tem, da so tako strašno ubogi, da trpijo itd. Pravzaprav mnogokrat opažamo, kako so kakšni ljudje z Downovim sindromom veseli, sončni, prijazni ljudje ... in koliko bistrih, silno inteligentnih ljudi obupuje v življenju - pa ko imajo "vse" ... vse, razen recimo veselja, optimizma, volje, predanosti, ponižnosti, skromnosti ...

Poznam primere, ko so mlade mamice zvedele, da bodo rodile otroka, s katerim "ni vse v redu", pa so se odločile otroka donositi in roditi ... čeprav so vedele, da bo potem verjetno umrl oz. da nikoli ne bo z njim "vse v redu". (Pa s kakšnim je vse v redu, čeprav so zdravniki dvomili v to.) Dve taki mamici sta med mojimi precej bližnjimi. Vedeli sta, da otroček ne bo mogel živeti. Morda bo živel do rojstva, saj dotlej nekatere življenjske funkcije še opravlja mama namesto otroka, ali pa niti dotlej ne. Ampak kot je bil spočet v ljubezni, bo tudi rojen v ljubezni. V sprejemanju življenja, življenja, takega kot je.

Oba otročka sta umrla ... umrla v rokah svojih mamic. Ljubljena - čeprav "prizadeta", sprejeta. Kot hospicarka (blizu mi je pogled: dodajati življenje dnevom in ne dni življenju) sem večkrat jasno začutila, kako je pomembna prisotnost ... biti ob ... biti zraven ... držati za roko ... biti rama ... biti uho ... Človek naj bi naravno umrl ... ko pride čas za to. Verjetno ne bom nikoli pozabila gospe, ki je hotela iti na evtanazijo v tujino, pa potem ni šla ... Doma je dozorela ... Njeno življenje je bilo prav podarjeno tudi drugim. Drug ob drugem zorimo, se učimo.

Je lahko za umirajočega kaj lepšega kot to, da naravno umre ... da čuti ljubezen?Da je sprejet v svoji ubogosti? Kljub njej?

Zakaj bi morali krajšati življenje otrokom v maminem trebuhu?

Kaj ljudje res vemo, kaj je po/polno življenje? Je samo to, ko nekdo lahko neovirano počne, kar hoče? Kaj življenje bolnega človeka ni polno? Kdo to pravi? Kdo lahko ocenjuje, katero življenje je vredno, katero življenje sme iti naprej ... do svojega naravnega konca?

Kaj ni človek preveč vzel vajeti v svoje roke? Ni spoštovanja pred življenjem samim.

Ko se ustavljam ob mamicah, ki so namerno splavile, se srečujem s tem, kako zelo žalujejo. Ja, žalujejo. Ampak vnaprej vedo, da morajo to narediti. (!!!!) Ker ni druge možnosti. Ker da tako otročku pomagajo, da ne trpi. To je ta strašna miselnost, ki se je zažrla v pore naše družbe.

Te mame imajo recimo datum za prekinitev nosečnosti, načrtujejo že vnaprej pogreb, že vnaprej žalujejo, se pozanimajo o vsem, kaj jih čaka ... ampak te podpore, da bi pa mogoče vendar čakale na naraven razplet nosečnosti, ne, te možnosti pa ni ... Je "država" ne ponudi? Družba? Kdo je tisti, ki bi mogel nosečnici povedati, da sama sebe dodatno prizadene/va s tem, da otročku reče "ne". Kdo bi ji lahko rekel, da "bo vse v redu", da bo v redu, tudi ko bo rodila in četudi bo tedaj otrok umrl ali pa če bo potreboval dodatno pomoč ... pač ene mame neizmerno veliko zmorejo ... Mogoče je taka mama posebej veliko zmožna ...? Zakaj misli, da ne more?

In zakaj se nekaterim takim mamam včasih zdi tako krivično, ko imajo druge mame zdrave otroke?

Če nekateri pravijo, da si otrok sam izbere svoje starše, zakaj potem nekateri starši nočejo otroka, ki si jih je izbral?

Ko je vendar to ljubezen, da sprejmemo otroka, takega kot je.

Kako si želim, da bi naša družba postajala naklonjena življenju. Ničesar nam ne bi manjkalo, če bi vzljubili življenje, tako kot je! Le še bolj polni ljubezni bi bili ... in srečnejši in mirnejši v sebi.

-----

Ta tematika je ena od teh "grehov sveta", ki me žrejo ...

Za primer mam, ki sprejemajo "prizadetega" otroka, navajam dve tuji zgodbi ... morda je to področje tako občutljivo, da ne bom navajala ljudi, ki jih osebno poznam ... No, prej bi morala o tem z njimi govoriti.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/232226/anne-dauphine-julliand-dva-koraka-po-mokri-mivki

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/129243/nikoli-ne-bos-pogresala-ljubezni-pogovor-z-avtorico-knjige-dva-koraka-po-mokri-mivki

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/234101/kako-je-mogoce-v-brezupu-videti-upanje

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/169197/rojeni-za-vecno-zivljenje

May 22, 2017

Babica, veš, kolikokrat se je meni postavilo to vprašanje! Vprašanje, ki si ga postavila ti! Tudi več mojih nosečnosti se je nesrečno končalo. In kakšnega od mojih otrok bi ne bilo, če bi bili donošeni tisti od prej. Kolikokrat sem že o tem razmišljala. Nemogoče je razumeti. Morda pa lahko razumemo in sprejmemo predvsem to, da Bog že ve, kaj, kako, zakaj ... Predvsem pa ... ne vtikajmo se preveč v "božje zadeve". Morda ni največji greh v samem splavu, pač pa v tem, da hoče biti človek več kot Stvarnik. Greh iz raja - biti kot Bog! Gotovo je velika razlika med človekom, ki svoje slabo dejanje obžaluje, in tistim, ki je poln napuha in vztraja v svoji misli, da je bilo tako edino prav - in celo, da je tako Bog hotel ... Res je, marsikaterih svojih slabih dejanj nikoli ne moremo čisto popraviti ... ne moremo se vrniti v čas "pred", ampak če se nas je nekaj globoko dotaknilo, naj bi bili potem resnično boljši ljudje ... bolj globoko pristni in človeški. Prav tako je ob splavu.

VinKos, ja, postavi se vprašanje, kje je meja! Kje je meja, do kdaj človek ni človek ... ali kako? Če kdo ubije človeka po rojstvu, je zločinec ... kriminalec ... Če ga prej ... kaj pa je prej? In še, kakšni zakoni ... ponekod so meje čisto drugače kot drugje ... In če je z otrokom nekaj narobe, so potem meje spet drugačne - oz. jih ni? Nikoli nisem rekla, da je lahko imeti "prizadetega" otroka, ampak prepričana sem, da je najboljša možnost otroka sprejeti .... AMPAK: morala bi družba bolj podpirati take starše, da bi zmogli! Spomnila sem se, da so včasih ponekdo veljali "prizadeti" ljudje za "božje"! Kakšen izraz! Ni slab!

Janez, tako žalostno se mi zdi to. Enostavno strašno žalostno. In kot so starši krivi, če otroku ne povedo, da je kraja greh (pa mogoče kakšni ne povedo oz. vse relativizirajo), je tudi nekdo kriv, če ne pove nosečnici, da je otrok v njej živ. Preveč se je razpasla tako imenovana pravica do svobodnega odločanja o prav vsem, tudi o (v) tem, kar resnično ni človekova pristojnost. Seveda je drugače, če gre za odločanje za življenje mame, ki je v nevarnosti. Zase mislim, da bi vseeno tvegala. (Navsezadnje sem imela dolgo časa dg.: HRP, visoko rizična nosečnost.) Zdajle sem se spomnila, da tudi stroka dokazuje, da v resnici ni potrebno nikoli narediti splava, zato da bi mama živela. Do dna srca mi gre tisto in me boli tisto, ko ženske načrtno splavijo in doživijo kot strašno krivico, ker so MORALE splaviti - ker prizadet otrok NE SME živeti - ... ker mu ona kot odgovorna mama ne sme dovoliti. In mu tako pomaga. In je potem angel. Kaj pa je prej? A prej ni angel? :((

Anka, žalostno je to. Miselnost je tako močna, da izgleda sebična mama, ki rodi prizadetega otroka, čeprav ve, da "ni vse v redu z njim". Plemenita pa tista, ki noče, da otrok trpi ... čeprav nima nobenega dokaza, da otrok res trpi ... :(

Grozljivo. In to opažam tudi med svojimi sorodniki! Čisto nekaj rutinskega je postalo ubijanje! Kot da 'prekinitev nosečnosti' ni ubijanje.

Zelo boleče teme si se lotila Ana, a povsem prav razmišljaš! Tudi jaz tako mislim in čutim kot ti. Žal mnogim ni danes več nič sveto, niti življenje....Objem. BTB