Veliko razmišljam o svojih učencih. O tem, kar pripovedujejo, pišejo, rišejo, kažejo skozi svoje obnašanje, kar slutim in čutim ob njih. In skušam v naše skupne ure vnašati to, kar čutim, da otroci potrebujejo.

Tudi ob težkih dogodkih, ki se jim dogajajo, se skušam ustaviti, se pogovoriti o tem, kolikor otroci želijo. Recimo ob smrti dragih ljudi ... in tudi živali ... Ja, otroci takoj izrazijo tudi žalost ob izgubi svojih živali. Kakšen moli tudi za dinozavre :)

Ena deklica pride k meni in na moje vprašanje, kako se ima, odgovori: "Dobro, lepo mi je, ampak nisem čisto srečna." Oooo, kako lepo je to povedala. Pretresljivo lepo. Pove mi, kaj se je zgodilo, da zdaj ni "čisto srečna". Vedela sem sicer že prej, kaj se je zgodilo v tisti družini, ampak morala sem zvedeti iz otroških usta, da začutim otroka. Da najdem pot v njegovo srce.

O, da bi mogel vsak od nas v hudem, ki se nam dogaja, reči: "Lepo mi je - čeprav nisem čisto srečen!"

O vsem tem razmišljam, ko oblikujem naslednjo uro. Uro, na začetku katere potem izvem od deklice, kar sem že napisala, tisto o ne čisto sreči.

Zdi se mi, da sem našla način ...

Otrokom naročim, da narišejo oz. napišejo na vrh ene strani + (plus), na vrh druge - (minus). Takoj razumejo, za kaj gre, takoj vedo, da se ne gremo matematike.

Na stran "+" rišejo in pišejo lepe, dobre dogodke, stvari, to, kar imajo radi.

Na stran "-" pa stvari in dogodke, ki so žalostni, "grdi" ... (Eden od otrok je napisal: "Pravi mi, da sem lulček." Kako jasno je, da jih prizadenejo že taki nagajivi izrazi!)

O vsem se pogovorimo. Ugotovimo, da so nekateri "plusi" praviloma vedno lepi, kakšni "minusi" vedno slabi, nekatere stvari so pa "kakor kdaj". Oz. nekateri "minusi" niso tako strašno grdi in žalostni, če človek ni sam ... če jokajočega otroka kdo pobere in potolaži ... če ima bolan človek obisk ... če je človek bolan, a ima upanje, da bo ozdravel ... A če kdo umre, je največkrat zelo žalostno ... strašno žalostno. A spet je morda tudi pikica lepega. Včasih tedaj ljudje še posebej začutijo, kako se imajo radi med seboj. Spoznajo, kako imajo dragocene ljudi v svoji družini. Včasih spoznajo, kako se je v stiski njihova družina povezala. In to so lepe stvari!

Kako iti naprej, ko nam je težko, ko je preveč težkega, žalostnega, ko so "sami minusi"?? Kajti ni dovolj spoznati in prepoznati "minuse" svojega življenja, potrebno je naprej živeti ... polno živeti.

Deklica, ki mi je rekla, da ji je lepo ... a ni čisto srečna ... Oh, čisto srečni mnogokrat nismo ... otrok je še najlažje, ko mnogokrat hitro pozabi na razne težave ... A tudi marsikakšen otrok ni čisto srečen.

Človek, ki je bolan, žalosten, otrok, ki pade na tla, leži ... je kot minus. A če se zave, da je z njim Bog ... če se poveže z njim, potem na nek način postane plus!!

Otroci zaigrajo "minuse", jaz dvignem posamezne otroke in pokončni "palici" (kar sem jaz) dodam prečno ... naredili smo plus ... naredii smo križ!

Ko jokajočega otroka s tal pobere mama in se otrok privije k njej, nastane nekaj dobrega ... nastane plus ... dobro, pozitivno. Podoba križa kot znamenja ljubezni, vere, zaupanja.

Prinašati v življenja svojih bližnjih upanje, svetlobo, ljubezen!