Spominjam se, kako se je majhen otrok, ki še ni znal niti brati, pohvalil, da je dobil za darilo - tablico. Jaz sem pozijala od začudenja: "Zakaj le, saj še ne znaš brati in pisati!"

"Ja, za igrice!" se je smejal otrok.

Res, nisem mogla razumeti. In tudi zdaj ne razumem, ker starši tako radi dajo otrokom mobitele in računalnike.

O tem tudi govorim staršem otrok, ki jih učim. Navsezadnje sem tudi sama mama in se kregam s svojimi otroki v zvezi z mobiteli, saj mimogrede "zijajo" vanje, prav tako kot mnogo drugih otrok in tudi odraslih.

Vem, da mobiteli prav hitro potegnejo vase ... internet in razne igre zasvojijo. Tudi otroke.

Staršem in otrokom pred kratkim pripovedujem o tem, kako je neka mama zvedela, da njen otrok sploh ne hodi v šolo (ona je pa mislila, da je v šoli) šele, ko so jo klicali iz šole. Tako je ugotovila, da njen najstnik ostaja doma - na računalniku. Menda je ta fant bil nekoč na računalniku več kot 2 dni skupaj (videla sem oddajo o tem, mislim, da je šlo za 56 ur!!). Če igraš igro v svetovnem pogledu, lahko izgubiš - ker si šel le za trenutek stran. In potem je potrebno neprekinjeno biti zraven! Ni časa več za šolo, za naloge, za domače stike, celo za prijatelje ne ... samo za "svetovne prijatelje" je čas ... Ni časa niti za hrano niti za spanje niti za iti na stranišče ...

Fant, ki ga tukaj omenjam, se je moral zdraviti zaradi zasvojenosti.

Ko o tem govorim s prijateljico, mi pove, da ji je neka zdravnica povedala, da so nekateri tako zelo zasvojeni z računalnikom oz. internetom, da si dajo plenico, da jim ni potrebno iti na stranišče!!

Tako naslov mojega prispevka ne pomeni čisto majhnih otrok, pleničkarjev, ki že "obvladajo" računalnik, pač pa tiste velike, ki bi jih pravzaprav v normalnih pogojih bilo sram plenice ...

No, o tem se razvije pogovor s starši, ki pridejo po otroke.Upam, da so razumeli, kam lahko vse to pelje, vsa ta razpuščenost in podaljševanje časa na internetu, na igrah itd. "Samo malo še ... samo minuto še ... samo, da to končam ..."

Ena mamica prav tedaj da svoj mobitel v roke svojemu otroku in le-ta v trenutku igra kaj vem katero igro. Jaz moram temu otroku še nekaj povedati, enostavno vzamem mu mobitel iz rok in mu pravim: "Poslušaj ..." Mobitel dam njegovi mami in otroku razlagam, kaj mora narediti v zvezi z nalogami. Ampak ... hip za tem opazim, da ima otrok mobitel spet v rokah in mama se smehlja. Komaj morem verjeti.

Potem se pogovarjamo o omejitvah na mobitelih in računalnikih, predlagam pol ure na dan. A ta mama pravi: "Bolje nič kot pol ure na dan!" Ja, včasih je lažje držati mejo "nič" kot določeno časovno enoto, saj je te meje mnogokrat težko držati. Sploh če niso omejene tako, kot sem si včasih jaz želela pri svojih otrocih - da recimo, ko otrok porabi svoj čas, računalnik enostavno ugasne ...

"Bolje nič!" pravi mama in hkrati izroči svojemu otroku mobitel. !!

Mislim, da ima v današnjem času veliko staršev kar dosti dela s postavljanjem mej otrokom. A če tega ne bomo naredili, bo škoda pri njih velika, prevelika ...

Morda pa imamo starši težave z mejami otrok predvsem zato, ker tudi sami nimamo zdravih mej?

Otroci potrebujejo zdrave aktivnosti! Tiste zares, ne na ekranu.

---

Ob tem, ko imam sama nekaj izkušenj z nego nepokretnih bolnikov in vem, kako je bolnikom včasih neprijetno, da potrebujejo, da jim drugi naredijo osnovno nego, mi je strašno, kako hitro lahko človek spušča merila, kaj je dopustno.

Večina ljudi upa, da bodo do zadnjega sami skrbeli zase, mladi si pa mimogrede nataknejo plenico na rit ...? No, saj jo dajo dol sami, pa vendar ... Da so računalniki, mobiteli, internet, razne igre ... tako zasvojili svet, je strašno.