Članek
Človek, človek, kaj je s tabo ...
Objavljeno Jun 18, 2017

"Človek, človek, kaj je s tabo,

nis' več za nobeno rabo ..."

Sem pri stari gospe, ki ne more več vseh svojih osnovih potreb zadovoljiti sama, in medtem ko ji pomagam pri preoblačenju, začne recitirati pesem:

"Človek, človek, kaj je s tabo ..."

Pesem je dosti daljša, ona jo zna na pamet, jaz sem se je pa doslej na pamet naučila le dva verza. :) Ko gospo zanese in zakrili in komaj lovi rokave, sredi tega omahovanja začne z verzi: "... nis' več za nobeno rabo," vendar ni čutiti prav nič grenkobe. Dejstvo pač. V njej je mir. V njej je nekakšno prisrčno zadovoljstvo. Ne godrnja, včasih sicer izrazi strah, če se ne znajde čisto dobro v prostoru (da se v času ne, sama dobro ve in to več ne predstavlja večjega problema), pač pa večinoma z veseljem sprejema življenje. Življenje tako kot je. Včasih pove o izgubah svojih dragih ljudi ... kako vedno nosi v srcu svojega ljubega brata, ki je umrl v drugi svetovni vojni. Toliko lepega nosi v srcu!

"Vse pride, vse mine, recitira pesem,

se vse spremeni,

le roža ljubezni do groba cveti ...

pa še duže."

Misli na svoje drage, ki so odšli v mnogih desetletjih njenega življenja. Nekateri v svojih res mladih letih.

Kdo bi razumel? Ni mogoče razumeti.

"Pa vendar," nadaljuje,"pravijo: 'Mladost je vesela, starost pa žalostna.'" In hitro nadaljuje: "Ni res! Tudi mladost ni samo vesela in tudi starost ni samo žalostna. Je lepa, če lepo živimo v mladosti ... Čeprav je tudi težko. Če delamo dobre stvari, smo pošteni, potem je starost lepa. Moja starost je lepa. Živim pri dobrih ljudeh."

Hvaležna sem za gospo. Res je betežna, res ne more biti sama, res ne more sama poskrbeti zase, vendar je v njej toliko prisrčne topline. Ko ji dam jesti, večkrat pomisli name - da ja ne bom jaz lačna! Ko ji dam plenico, se zahvaljuje. Včasih z roko pošlje poljub, včasih vzame mojo roko v svoji roki in jo poljubi.

Včasih je na njenem obrazu resnoba, morda neka skrb - navsezadnje se popolnoma zaveda svoje skoraj polne odvisnosti od drugih - ampak ko vidi, da ni sama, se njen obraz zjasni in je, kot bi posijalo sonce!

Vsakemu od nas privoščim takega sončnega vzdušja. Svetlobe, toplote, jasnine.

Iz vsega srca ji kdaj pa kdaj povem, da je "pri dobrih ljudeh", kot večkrat pove sama, ampak da je dobra tudi ona - in ob takih bolnikih ni težko biti! Sožitje, sinergija ... pomagamo drug drugemu. Vsak naredi tisto, kar more - in nam je lepo.

Jun 18, 2017

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/302502/prosim-pazi-na-mamo

Marta, ob tistem, ko se vprašaš, "ali je ta način sprejemanja starosti položen nekaterim ljudem v gene ali je pridobljen, izmoljen?", dodajam: http://www.publishwall.si/solzemlje/post/301091/marija-marija-pomagaj-nam-ti-

Marta, bom povedala. Mislim, da bom izpisala enih par misli, okvirno imam nekaj v mislih. Vredno premišljevanja.

Marta, jaz zdaj berem moževo zgodbo. Tako da ne vem, kako bo ... Ali bodo mamo našli. Pretresljivo dobra zgodba je vsa. Za vsakdanje spraševanej vesti glede naših odnosov med najbližjimi.

Marta, berem knjigo Prosim, pazi na mamo. <3 Tako zelo resnična je. Tako vsakdanja. <3

O Marta, kako zelo blizu mi je tvoj pogled na vse skupaj! Kajne, koliko je vreden ta stari rožni venec! In ti poznaš celo njegovo zgodovino! Posebno vrednost ima že zaradi prednikov, vezi z družino, tudi to od prej. Zgodbe. Ja, zgodbe! Tako bi še rada slišala kaj o svojih nekoč! Jaz recimo vem o svojih prednikih nekaj že po rodovniku. Moji sorodniki, za mamino družino brat, za atovo bratranec, so zbrali podatke kar daleč nazaj in prišli do l 1600 oz. ena letnica je še malo starejša. Kmetijo, na kateri sem zrasla, je prapraprapraprapra...oče razdelil med dva sinova l. 1622 in odtlej sta dve kmetiji, Zgornji in Spodnji Pust vrh. Mnogokrat zgodbe zamudimo ... ker tisti, ki naj bi jih povedal, prej umre. In mladi včasih ne marajo poslušati. Žalost čutim ob tem, da nisem osvojila raznih znanj svojih staršev, recimo pletenja košar ipd. Naj bo Bog z nami <3

Marta, jaz včasih rečem staršem, naj narišejo drevo. Kakršnokoli, kakorkoli, samo da je drevo. Ko narišejo, pogledamo skupaj risbe. In se pogovorimo. Marsikdo nariše drevo od tal navzgor, korenin pa ne. Potem je pogovorimo o koreninah, o njunosti korenin. O globokih koreninah, ki naj jih da vzgoja. Da "drevo" ne pade v preizkušnjah. Meni se zdi ta podoba zelo močna! Tudi ko vzgajamo, pogosto ni videti nič. A vendar je to tisto pod površjem, skrito v zemlji. Objem

Tilen, nekaj mora priti v javnost, prav je tako, vendar si nikoli ne bi smeli pustiti biti mrhovinarji ... tisti, ki bi se naslajali ob bolečini in hudem drugih.

Draga Marta! Prav to sem razmišljala, prav zdaj ob tem, ko imajo o pred dvema dnevoma umorjenim igralcem nekateri toliko povedati. Zakaj morajo toliko govoriti o pokojniku ... ne zato, ker bi se jim smilil ... Mene je strah tega "kruha in iger" ... Moja stara teta je bila tudi dementna ... ne toliko, da nas ne bi spoznala, ampak vedno znova je pozabila, da imamo dojenčka - in da je bila vsakič na novo tako zelo vesela! V pol ure, kolikor smo bili pri njej na obisku, se je dojenčka vsaj petkrat razveselila in vedno povprašala po imenu. Pomislila sem, koliko veselja smo prinesli teti s samo enim dojenčkom! :) Petkratno veselje! Dokler živimo, je upanje ... Ne smemo pa preveč odlašati z dobrimi deli ... z deli ljubezni ...

Azra, mnogi ljudje pravijo, da živijo po svoji vesti. Ampak, žal, je včasih vest "kosmata". Po moje je tako, kadar človek noče iti do dna samemu sebi. Zato se kakšen človek predvsem izgovarja ... vedno najde tisoč opravičil zase, za svoja dejanja ... in se ima za vedno nekrivega. Iti do dna je včasih zelo boleče ... lahko človek čuti kot ponižanej samega sebe. Ker je boleče, kakšen človek raje da "flajšter" čez rano, kot da bi odstranil umazanijo, rano očistil in jo šele potem povil ... Vse, kar se nam dogaja, je človeško. Če sprejmemo svojo nebogljenost, krhkost, nemoč, tisto, ko želimo delati dobro, pa nam marsikdaj ne uspe, potem postajamo vse bolj zares človeški, v dobrem človeški, pristni, iskreni. Ljudje z vestjo. Ne gre za to, da ne bi naredili nikoli nič slabega (saj vsi delamo tudi sabe stvari), pač pa zato, da bi skušali (res!!!) biti čim bolj pristni in dobri. P.S.: Hehe, morda sem malo zatežila! :) Take stvari pogosto premišljujem :)

Marta, enim je tak način življenja položen v srce - že v družini se jim to daje. Verjamem pa tudi, da je tudi izmoljen. V osnutku imam še eno zgodbo nekako o tej tematiki. Zagotovo velja: Kakršno življenje, taka smrt. Koliba. Če bom o njej pisala? Še ne vem. Včasih sem več prebranih zgodb zapisala, zdaj manj. Zaradi časa. Rada sem izpisala kaj citatov, to pa je zahtevno. Vsaj meni :) Zdaj berem tri knjige, Kolibo, Sinove Velike medvedke in In ljubezen tudi - vsaka je nekaj posebnega. Hvala za tvoj zapis ob Prosim, pazi na mamo. Bom prosila "mojega" knjižničarja, če si jo izposodi zame - če jo imajo v lnjižnici. P.S.: Želela sem kaj napisati ob Nebeškem človeku, pa ob knjigi Odpusti mi, Nataša ... in še ob marsikakšni ...

Janez, res, vsi bomo enkrat "za nobeno rabo". Vsak si želi, da bi drugi ne imeli z njim dela. Prav dosti pa ne moremo izbirati ... Pride, kar pride ... Modrost je sprejeti svoje lastno minevanje, odhajanje. Modrost je na novo ovrednotiti življenje ... vsak dan na novo ugotavljati, kaj je resnično vredno. Resnično vredno - včasih se gotovo samo čudimo, kako je to preprosto - a hkrati tako zapleteno, da kakšen tega ne zna najti in živeti. Kot v pravjici o srajci srečnega človeka.

Ika! Ja, pomagajmo si med seboj. In skušajmo razumeti, da smo največ vendar odgovorni sami za svoja dejanja. In čisto mogoče je, da se ne najde nihče, ko sem v največji stiski. Ja, vedno bolj vem, da mora človek sam narediti marsikaj ... se ne zanašati na drugega ... ne prelagati odgovornosti na drugega ........ Tako pač je ... Če preveč en računamo na dobra dejanja drugih, lažje živimo .... seveda, če sprejmemo to dejstvo. Potem je še toliko lepše, ko se kdaj odpre nebo - ko doživimo najlepše stvari, čiste darove ...

Azra, jaz mislim, da se taki in drugačni ljudje najdejo v vseh časih. Ampak, bojim se, da je recimo nasilja nad otroki še več, kot ga je bilo, mislim tistega skrajno skrajnega, včasih se mi zdi, da mediji celo vplivajo an to, da dobijo kakšni s patološkimi mislimi še več idej ... (Berem Kolibo in me je groza ob misli, kako ej bila ena deklica ugrabljena in umorjena.) Po moje je nekaj nujno: spraševati si vest vsak dan!! Nujno. Tako je upanje, da ne zaidemo prav preveč. Lp

Vsi bomo enkrat 'za nobeno rabo'. Nekateri samo za delček sekunde, nekateri za več desetletij! Upam, da takrat srečamo take, ki pomagajo. In da bomo tudi mi razumeli živlejnje takrat.....

haapy yack, hvala Bogu, tako pri belem dnevu kot tudi v črni noči večkrat najdemo - človeka!

jotudpozna <3

Ana. Zadnji stavek vse pove: Sožitje, sinergija ... pomagajmo drug drugemu. Vsak naj naredi tisto, kar zna in zmore - in nam je lepo. Dodajam: in nam bo bolje.

Dragi moji Anka in Gita! <3

Ana, BTB