Članek
Ob prazniku moje domovine oz.: Moja mama bolje kuha kot ti!
Objavljeno Jun 26, 2017

(Napisala sem včeraj.)

Danes je praznik. Praznik moje države. Vse najboljše, Slovenija!

Ob tem pomislim, da sem na splošno precej nepraznovalska. Ko sem bila otrok, so bili določeni prazniki bolj naporni kot navadni dnevi, rojstnih dni pa nismo praznovali. Poleg tega, da nisem zelo navajena praznovati sem postopoma vse bolj taka, da opuščam vse nenujno (no, lahko bi razpravljali o tem, kaj je nujno in kaj ne). Tako da so prazniki pogosto predvsem neko občutje v meni, na zunaj se skoraj ne kaže ali pa tisto zunanje morda niti ne izrazi notranjega doživljanja. Tako recimo so zame jaslice nekaj zunanjega. Božič zame ni izražen v jaslicah. Zaradi sebe jih ne bi postavljala. Velika noč? Zunanje, npr. določena hrana, je običaj, ampak samo običaj, nič ne pove o sami veliki noči.

Pa vendar običaji, določena hrana, obredi, te zunanje stvari lahko zelo pomagajo človeku doživeti tisto notranje.  Morda pomenijo veliko spomini, spominjanje na prej. Določeni prazniki in obredje nas postavlja v čas.

Ravno berem knjigo Prosim, pazi na mamo. Zgodbo o neki preprosti kmečki ženski, mami. Kako zvesto vse življenje dela. Skrbi za družino. Za praznike naredi čisto določene stvari. Ker spadajo k določemu prazniku.

Pred kratkim sem prebrala Sinove Velike medvedke. Indijanski prazniki. Plesi, da bodo prišli bivoli, ki pomenijo njihovo preživetje. 

In zdaj - moja domovina, moja država in njen praznik. Rada jo imam, mojo Slovenijo. Nič, čisto nič ne žalujem za Jugoslavijo.

Da smo tedaj tako dobro živeli, pravijo nekateri.

Določene stvari so bile morda res boljše, predvsem pa je nekaj nostalgije, kot je ima vsak ob spominjanju na svojo mladost. Tedaj smo bili mladi, upanjski. In že zato je bilo lepo. Tisti, ki so verjeli v komunizem, jim večinoma ni bilo slabo. Tisti, ki v komunizem nismo verjeli, smo pa upali v boljše čase - imeli smo upanje! Verjeli smo, da tako ne more vedno biti.

V resnici večina zagotovo ne ve, kako je bilo pa posameznikom. Jaz se večkrat spomnim posameznih delčkov.

Ko pomislim na Jugoslavijo, se spomnim tega, da je bilo vse strogo nadzorovano. Da se je bilo potrebno prijaviti, če je človek kam šel. Da so špijonirali za "sumljivimi" ljudmi, beri: za vernimi oz. za "politčno nezanesljivimi". Moja srednješolska profesorica mi je konkretno o tem pripovedovala pred nekaj leti, sem pa že kot srednješolka vedela, da se to dogaja. Za katerimi profesorji so morali vohuniti. Pa ko ni šlo niti za kakšno pedagoško ustanovo recimo, kjer bi vzgajali pravoverni kader.

Pred kratkim mi je pripovedovala neka gospa, da do njeni sestri določili, za kom mora vohuniti, pa je odklonila, ker je bil fant njene sestre.

Spominjam se, kako me je okrog l. 1982 ustavil policist in ob pregledovanju mojih dokumentov mi je rekel, da imam sumljiv priimek.

Spominjam se, da nisem imela v šoli malice ... ni bila za vse. Spominjam se, da nisem mogla dobiti republiške štipendije (ker so kmetje bogati, pravi kapitalisti - spominjam se, kako je name vpila name predpostavljena v moji šoli, ker sem rekla, da ne morem plačati internata in moram zato iti ven in se preživeti sama).

Skratka, v Jugoslaviji niso, nismo vsi dobro živeli. Bilo pa je upanje, da bo nekoč boljša prihodnost.

Ampak ta boljša prihodnost, ta naš danes, ta naš sedaj je odvisen od vseh nas!!

Jamrati, kako je bilo v Jugoslaviji lepo, zdaj pa da ni več, je nevredno posameznika. Vihrati z zastavo z rdečo zvezdo se meni zdi smiljenje samemu sebi, objokovanje, namesto, da bi človek jasneje pogledal na vse skupaj - in naredil, kar more.

Dejstvo je, da večina ljudi - po moje - živi solidno ali pa kar bogato. Slišim večkrat o ubogih ljudeh, vendar redko srečam take ljudi. Dejstvo je, da imamo v glavnem ljudje mnogo stvari, ki jih ne potrebujemo. In če jih ne bi imeli, bi še vedno ne bili revni.

Otroke delamo zahtevne. Otroci dobijo vse mogoče, ne da bi tisto dejansko potrebovali ali pa tistega celo ne znajo uporabljati - recimo otrok dobi pametni telefon - za igrice.

In če tega ne more vsak kupiti, jamrajo, da je bilo v Jugoslaviji lepše.

Ponovno poudarjam: v Jugoslaviji je bilo za mnoge lepo, že zato, ker smo bili mladi. Tudi šole niso prisiljevale celih družin v tekmo za šolske ocene. Večina otrok se je lahko dovolj naučila samih.

Danes jokati za Jugoslaviji, se celo pokrivati s titovko in nositi zastavo z zvezdo se meni zdi nedopustno (Svetlana Makarovič in drugi, čez par dni bo nek tak koncert) ... tako rekoč izdajalsko ... tako kot če mož svoji ženi pravi: "Moja mama je bolje kuhala ... no, saj znaš ... ampak moja mama je to naredila bolje ..."

Ko gremo neko pot, gremo. Pojdimo. Ne ozirajmo se nazaj. Ozrimo se kdaj pa kdaj na spomine, poznajmo svojo (resnično!) zgodovino, toda ne fantazirajmo o tem, kako lepo bi bilo danes živeti v Jugoslaviji.

Ne čakajmo več na darove stricev iz Amerike. Ti darovi so bili pred desetletji. Zdaj smo pa veliki ...

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/211246/domovina-smo-mi

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/105257/moji-domovini-in-rojakom-ob-prazniku

http://nova24tv.si/slovenija/kje-mi-zivimo-svetlana-makarovic-in-zupan-jankovic-vabita-na-komunisticno-zurko-na-kongresnem-trgu-naj-rdeca-zvezda-sije-v-prihodnost-sveta/

Jun 26, 2017

http://www.publishwall.si/moris/post/302660/zahteva-za-prepoved-javne-prireditve-nosil-bom-rdeco-zvezdo-na-kongresnem-trgu-v-ljubljani

Babica, ja, tako! Tako je tudi škof Perko (tedaj, ko je bil še vojak) dobil leto ali koliko zapora, ker je povedal nek vic: katernaša ptica je najdražja - odgovor je bil Titov Galeb. Titova jadrnica. Zdajle sem malo iskala po spletu in o tem našla tole: Po odsluženi vojaški obveznosti je bil zaradi "sovražne propagande" obsojen najprej na tri leta, zaradi pritožbe pa so mu kazen povišali na pet let stroge zaporne kazni, ki jo je prestajal v več krajih (Beograd, Požarevac, Ljubljana, Ig in Maribor). Iz zapora je bil izpuščen po skoraj treh letih. Da je šlo v resnici za vic, vem, mislim, da nam je sam osebno to pripovedoval (je krstil našega najmlajšega otroka in smo se seveda s škofom kaj več pogovarjali). Takih in podobnih stvari poznam več. Tudi en človek iz našega kraja je bil zaprt zaradi nekega vica ... to je bilo v 70., morda 80. letih prejšnjega stoletja. http://www.delo.si/clanek/o272895

enčudnmož&oče - tako ja! Soodgovorni smo.

Janez, včasih so bogati strici podarjali darila, kajne ... zdaj pa daril ne podarjajo, zdaj nekaj zanje hočejo ... Drži to glede nadzora, ampak kljub vsemu smo zdaj kar svobodni. Včasih človek ni smel reči niti političnega vica, če je, je tvegal prijavo, zapor ... Zdaj mnogi govorijo in javno tudi pišejo vse mogoče - brez vsakega strahu, po moje, tudi brez vsake resnične odgovornosti. Sicer v resnici to ni svoboda, če lahko govoriš in pišeš, kar te piči. Odgovoren človek "odgovorno" piše. Pa res, zdaj so kamere, na njih je marsikaj zabeleženo, ampak tatu, ki ga kamera posname, ne primejo. Kaj pomeni potem nadzor, če ni za najdenje kaznivih stvari? Spomnim se, da ko je nekdo na ulici oropal mojo hčerko, da so potem policisti rekli, da je tam zraven kamera ... ampak nikoli niso povedali, le je kamera kaj posnela. Videla sem fimček, ko nekdo žaga (ali morda pili) ključavnico na kolesu, posnetek ej dolg kakšnih 7 minut, tam okrog so ljudje, dogaja se ob ljubljanski Nami, vendar ves nadzor (kamera in ljudje tam zraven) ne pomaga, da se ne bi tat odpeljal z ukradenim kolesom ... Jaz imam tudi rada svojo domovino. Predvsem bi pa rada imela bolj avtarkično deželo, spodujala bi tudi splošno preprostost vseh nas. Mislim, da bi bilo potem lepše med nami.

Zanimiv zapis Ana.......BTB

Saj danes ni veliko drugače. Še vedno smo odvisni od darov iz Amerike. Država je iz dneva v dan bolj zadolžena. ..... In če ne sprejemamo zakonodaje v prid LGBT, če ne uvažamo migrantov, če ne razprodajamo naših podjetij, se takoj zapre pipica iz Amerike (oz. ECB, saj je vseeno). Pod nadzorom smo danes še bolj, vsi, ne samo 'sumljivi'. Poglej samo koliko kamer je povsod. Ne pustijo nam gojiti lastnih zdravilnih rastlin, ..... še bi lahko jamral. Pa ne bom. Na komunistične čase imam sicer pa tudi jaz lepe spomine, enako najbrž, predvsem, ker sem bil mlad :) Sem pa slišal nešteto zgodb o tem, kakšne krivice so se dogajale ljudem, predvsem med drugo vojno in takoj po njej. Grozno. Tudi v moji žlahti je moralo kar nekaj ljudi zaključit življenje predčasno.... Jaz sem jo sicer vedno dobro odnesel, čeprav sem bil potencialno 'sumljiv' :) Drugače pa smo bili tudi mi 'bogati' kmetje. .... Spomnim se, da so iz Gorenjske, kjer smo imeli žlahto iz delavskih družin - vedno nosili oblačila, da smo imeli otroci kaj oblečt. Sicer pa ljubim svojo domovino. Po moje je to najlepša dežela na svetu! Zato me jezi, ko imamo takšne politike, ki poslušajo samo navodila od zunaj, nimajo pa posluha za lastni narod. In to že vrsto let! Stoletij v bistvu. Če samo pomislim, da je bila še samo 100 let nazaj cela Istra Slovenska! Pa še neka časa nazaj, Koroška, pa Benečija, .... pa še nazaj - skoz do Zadra in po drugi strani praktično cela Avstrija, pa vse do Benetk.... Ampak OK, kar smo dali smo dali. Ni kaj za objokovat sedaj. Ampak - naši vrli politiki že v naprej govorijo da bodo slepo spoštovali arbitražni sporazum! Ali vedo, kaj piše not (upam, da ja in da piše dobro za nas not) ali pa so pač zvesti služabniki Bruslja. Drugače pa - s ponosom povem da sem iz Slovenije! Lep dan želim!