Razmišljanje ob knjigi Vsi si želimo nebes je postalo tako dolgo, da sem sklenila posebej izpisati še nekaj citatov. In ker je vsaj eden "nastal" zelo dooolg, sta tukaj le dva, knjiga pa se vrača v knjižnico. Da bo na razpolago - resje vredna branja in razmišljanja ob njej!

Na kakšen način sem izbrala prav ta dva citata? Želela sem pokazati prelomnico v Wardovem razmišljanju ... tisto odločilno na fronti ... in tudi prvo večjo prelomnico, ki se tiče odnosa do zunanjega sveta in tako tudi odločitve za iti v vojsko.

Ward dve leti po vojni pride prostovoljno v Belgijo, ve, da mu bodo sodili. Ve, da bo šlo za življenje in (ali) smrt.

Mama mu najde odvetnika.

Bielen me mirno gleda. "Naposled nisi ostal na fronti, Ward. Odločil si se oditi. Nekaj se je moralo zgoditi."

Friedrich. Edgar Friedrich. /.../

"Nekoga sem srečal."

"Povej."

"Na fronti mi je oficir nacionalsocialistov povedal, kakšni ljudje so nacisti. Lahko si domišljam, kar hočem, vendar sem nacist, je rekel."

1944 -

"Odidi," je rekel.

Pokimal sem. "Takoj bom. Samo ..."

"In vzemi fante s sabo." (Mlade fante, rojake, niti polnoletni niso bili, bili pa so idealisti, ki so prišli na fronto na enak način kot Ward: pomagat!)

Molčal sem. "Ne," sem spregovoril. "Takoj jih bodo ustrelili."

"Narobe si me razumel. Rad bi, da odideš na zahod."

"Ne bom dezertiral," sem ogorčeno odvrnil.

"Ah, Dusoleil, no. Ti in tvoj prekleti idealizem." Zavzdihnil je.

"Mislil se, da bodo v lazaretu ..."

"Rusi ga bodo pognali v zrak tako kot vse drugo, Dusoleil. Ne delaj si utvar, da bodo ranjencem prizanesli. Pojdi na zahod. Ne dvomi toliko."

"Ampak," sem začel.

"Boriti se na vzhodni fronti ni čast." Pomolčal je. "Zakaj sem vseeno tukaj? Za kazen."

"Za kazen?"

"Odvzeli so mi čin in me poslali sem. ..."

"Za kazen!" sem presenečeno ponovil.

"Hočeš vedeti, kaj sem naredil? Imaš dve minuti?"

Pokimal sem. Moral sem izvedeti. Zakaj, za božjo voljo, so esesovske oficirje za kazen pošiljali na vzhodno fronto?

"Si že slišal za kacet?"

Odkimal sem. Iz njegovega glasu sem razbral, da gre za nekaj, kar bi moral poznati.

"Ne? Ne morem verjeti. Tu na vzhodni fronti res nič ne veste, kaj se v resnici dogaja." Pogledal me je, zmajeval z glavo. "Joj, fant, fant."

"Ne govori z mano kot z majhnim otrokom, preprosto povej."

"Preprosto povej." Porogljivo se je zasmejal. "Ni šala, Dusolelil, tako hudo je, da bi si oči iztaknil iz jamic, si nož zaril v trebuh, si razrezal telo na kose, da ga niti jastrebi ne bi marali več. Obžaloval boš, da si se rodil, Dusoleil."

Okamnel sem. O čem, za božjo voljo, govori?

"Vem, Dusoleil, zvenim kot opera, toda vojna je opera, pokvarjena opera, v kateri vsi umrejo, predvsem ta dobri, tega ne mislim prikrivati, prikazovati v lepši luči. Kacet je taborišče. Koncentracijsko taborišče. Nacisti nekaterih ljudi pač ne trpijo in jih zato strpajo v taborišča. Rasna teorija, si že kdaj slišal zanjo?"

Odkimal sem.

"Judje, cigani, homoseksualci, ljudje z malo predolgim jezikom, invalidi, za vse te v Hitlerjevem tretjem rajhu ni prostora. Moški, ženske, otroci, dojenčki, ni važno, z njimi je konec, ko nacisti tako odločijo. Arijska rasa mora ostati čista. Ne boš rekel, da vsega tega nisi vedel."

Znova sem odkimal. Zaprepadeno.

"To je del nacistične politike. To najverjetneje veš."

"Delovna taborišča, ja, vem, da obstajajo /.../"

"Delovna taborišča? Da se ne bom smejal. Taborišča za ubijanje, Ward. Nič več in nič manj kot to. Joj, Dusoleil, no." Nekajkrat je zmajal z glavo. "To so zveri. Veš, kaj počnejo z ljudmi v taboriščih? Šikanirajo jih, trpinčijo jih, z njimi se grejo nečloveške igrice. Zamisli si najbolj krute stvari, in lahko si prepričan, da so se jih nacisti že spomnili. In na koncu jih ubijejo. Eno od njihovih najljubših mest za ubijanje so plinske celice. Nočeš vedeti, kakšne grozote se tam dogajajo, preden ljudi naženejo noter. Ljudje niso neumni, slej ko prej jim postane jasno, da to niso običajne kabine za tuš."

Tla pod nogami so se mi zamajala /.../.

"Poslušaj me, Dusoleil. To niso lepe stvari, vendar moraš vedeti. Tudi zate gre."

Zgroženo sem ga pogledal. Jaz nisem imel nič s temi grozodejstvi, popolnoma nič. "Saj sploh nisem bil zraven," sem odvrnil, nenadoma besen.

"Ampak tudi ti si nacist," je tiho rekel. "Čeprav prihajaš iz Belgije." /.../

"To moraš vedeti," je rekel, še zmeraj s tihim glasom. " Moraš vedeti, za kakšno vrsto ljudi si se bojeval. Prisegel si Hitlerju, mar ne?"

"Prisilili so nas."

"Prazne marnje."

"Zaboga, da se nisem boril za Hitlerja, jaz sem se boril za Flandrijo. Kaj vse so nam obljubljali." /.../

"/.../ Lahko bi pripovedoval ure in ure, Dusoleil, ne moreš verjeti, kake grozote si lahko izmisli človek. Si vedel, da včasih sežigajo novorojenčke? Kar tako, za zabavo? Ne, seveda nisi vedel. Kričanje teh otrok, ni večjega pekla."

To ne more biti res. Človek vendar ne more biti tako krut.

"Dusoleil, to je njihova vojna. Na najbolj pokvarjen način. In mi smo v njej sodelovali, Dusoleil, in ti si bil tako neumen, da si zapustil svojo ljubo domovino in nam prišel pomagat. Ta gnili, dekadentni, pokvarjeni nacistični režim. Iz dna srca upam, da bodo zavezniki zmagali, da bo Rusom uspelo, veš? Samo naj bodo, lepo prosim, malo bolj človeški."

Po hrbtu so me spreletavali mravljinci.

"Nikoli nam ne bodo odpustili, Dusoleil. Bil sem zaposlen v takem taborišču, kot visoki oficir sem imel nadzor nad kuhinjo. Vedel sem, kaj vse se godi, vendar sem si zatiskal oči in ušesa. Človek lahko res dobesedno okamni. /.../ Nekega večera je bila zabava, ker je najstarejši sin poveljnika taborišča tisti dan dopolnil štirinajst let. V nekem trenutku je poveljnik prijel sina za ramena in rekel: 'Nisi še dobil darila, no, za to bomo poskrbeli zdaj.' /.../ 'Danes si dopolnil štirinajst let. No, moje darilo je, da smeš postreliti štirinajst zapornikov.' /.../ Takrat se je v meni nekaj zlomilo. /.../"

Usedel sem se na kamen. Friedrich je počepnil predme, vzel moj obraz med dlani in me prisilil, da sem ga gledal. "Vem," je tiho rekel. "Vsako noč ne morem spati zaradi stvari, ki jih nisem storil. Kdor molči, je tudi kriv. Ah, nimam opravičila za to."

Tako se je Ward soočil z resnico. Dotlej je verjel v vojno, v pošteno vojno. Da je to potrebno. Da pomaga, da ne bodo boljševikipobili ljudi za Zahodu in izkoreninili krščanske vere.

Tako je zdaj vedel še vse kaj drugega kot je pred letom ali dvema zvedel v razredu med zgodovino, ko je profesor razlagal takole:

1943 - V razred je stopil Albrechts, na kateder položil zaprto aktovko.Pogledal nas je, za več sekund. Potem je rekel, da je Stalingrad padel in da Rusi množično prodirajo na zahod. /.../

"V veliki nevarnosti smo," je rekel. /.../ "Dolgo sem razmišljal, ali naj z vami načnem to temo. Celo v svojih molitvah sem prosil za nasvet."

Boga je prosil za nasvet, torej je res nekaj strašno resnega. /.../

"Pri pouku smo že govorili o boljševizmu." /.../ Pripovedoval nam je o neskončno veliki Rusiji, ki ima na milijone prebivalcev. Mnogi od njih so bili tako kot mi vzgojeni v krščanski veri. Radi smo imeli istega Boga, čeravno so bile majhne razlike /.../. Dokler se ni približno na prelomu stoletja pojavil komunizem, kot eden od njegovih izrastkov pa boljševizem. Za boljševike so bili krščanski nauki strup za narod, ljudem so govorili, da Bog ne obstaja, da so si ga ljudje izmislili.

"Velika večina Rusov je prestopila k boljševizmu," je zdaj rekel, "ubogi ljudje niso imeli izbire. /.../ Njihov cilj je samo eden: prevzeti oblast nad svetom. Najprej je treba izkoreniniti vero /.../." ... "Divji so kot zlodej, požigajo cerkve, obešajo katoliške duhovnike ali pa jih ustrelijo. /.../ ... poglejte Španijo. Boljševiki so tam usmrtii na tisoče in tisoče duhovnikov." /.../

"Dolgo smo opazovali, dragi fantje, dolgo smo mislili: proti nasilju se ne smemo boriti z nasiljem. Toda saj ne moremo dopustiti, da bo naš pogumni narod preprosto pomorjen? Tega Bog vendar ne more želeti, ali?" /.../

"Nemška vojska se že lep čas bori proti boljševizmu. /.../ Tja odhajajo vojaki iz vseh evropskih držav, iz Francije, Nizozemske, Danske in tako naprej. Seveda, tudi iz naše Flandrije."

Začudeno smo ga pogledali.

"Prav ste slišali. Veliko naših ljudi je na vzhodni fronti prijelo za orožje. Borimo se skupaj z Nemci. Vem, fantje, Nemci so okupirali našo deželo. Toda na vzhodu imamo skupnega sovražnika. Rusi so zelo nevarni /.../."

Kasneje na sestanku, kamor sta prišla tudi oba prijatelja:

"Vsi veste, da z vzhoda prodirajo Rusi?"

Prikimali smo.

"Je vsem že znano, da namerava ta brezbožni narod uničiti Zahod?"

Sprašujem se, pa še kako se sprašujem o odgovornosti učiteljev. Vseh vrst učiteljev, staršev, vzgojiteljev, duhovnikov ... V svoje roke dobijo mehke in voljne duše mladih ljudi. Kaj naredijo, naredimo z njimi?

Je ta duhovnik premalo videl? Ali pa je imel prav? Je kdaj potrebno pomagati "sovražniku"?

A kljub vsemu je na nek način Ward ohranjal pošteno srce ... Žal predolgo ni videl. Tudi Friedrich je videl ... žal prepozno ...

Si videli tisti, ki so bili na pravi strani?

So sprejeli resnico "junaki", ki so zmagali?

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/306901/vsi-si-zelimo-nebes