Članek
Počitnice
Objavljeno Jul 25, 2017

Znanka mi je rekla, da že ogromno let ni bila na počitnicah. Dvajset, nekaj takega.

Pa sem pomislila, kaj potem sploh so počitnice! Dopust ona ima. Kaj potem pomeni imeti počitnice? Nekam iti, najbrž to. Nisem je vprašala, kaj njej pomeni imeti počitnice. Vsekakor mi je jasno, da jih po njenem jaz imam :)

Ampak jaz mislim, da jih ima tudi ona! Mogoče res ne gre za dlje časa kam od doma. Ampak ali niso počitnice, če gre lahko za en dan ali nekaj ur nekam, kamor si želi? V naravo? Do reke, na hrib? Posedet na klopco v mestu? Ali pa preprosto nekaj ur brat knjigo?

Kakšne počitnice pa imam jaz?

Dobro mi dene "samota", ki jo te čase uživam, saj sem SAMA "na počitnicah". No, ne čisto sama, saj je pes z menoj. Kar pomeni, da moram zjutraj vstati, čeprav kakšno jutro še ne bi :) Kar pomeni, da trikrat na dan nekam grem :) Včasih tudi uro, dve hodim. Zjutraj grem včasih bosa po travi, knajp seveda :) Spomin na mladost! Na otroštvo. Sredi dneva uživam v prostranstvih okrog sebe, utrgam včasih kakšno materino dušico, rman, kaj takega za v čaj ... Nabiram lučnik. Zvečer uživam v odhajanju dneva ... v temnitvi ... v "prižiganju" zvezdic. Kakšna mi čisto zares pomežikne :) Morda me kdo pozdravlja od tam gor ... ali od tam "spod"? ;) (Kdo bi vedel, kaj je zgoraj in kaj spodaj?)

Očarana sem od meglic, od drevja, od vetra, od kipenja okrog!

Vsak dan srečujem srne ... Psu ukažem, da počaka pri meni in jih skupaj gledava.

Pred kratkim sem šla počasi do njive, da fotografiram srno čim bolj od blizu. Pa je potem zavila v njivo koruze.

"Na," si mislim, "pa je ni."

Ampak ...!

Nekaj metrov naprej priteče iz koruze siv muc, takoj za njim pa srna! O, morda je pa srnjak, si mislim, ne vem, če bi srna podila mačke! Ko bom "dala ven" slikce, bom mogoče videla rožičke! :) Ampak tako hecno je to, kako srna pripodi muca in potem ko muc beži, se srna ustopi, kot: "A sem te!!" :)

Danes je kar deževalo in deževalo, pa sem šla v posteljo brat knjigo (Ljubi svojega bližnjega - dobra knjiga!). In ko bi skoraj zaspala, sem si mislila: "Ni kaj, morava s psom še enkrat ven. Pa kaj, če lije." Problem je, ker naš pes nima zelo rad dežja :) No, bo pa krajši sprehod. Tukaj nimam ne vem kaj za obleči, pa grem tako oblečena, da bo čim manj cunj mokrih. Ko pridem do travnate poti čez polje, sezujem japonke. Užitek! Mokra trava kar reže! Ampak v vsem tem dežju naenkrat opazim, da je tam za Mengorami popolnoma jasno nebo! Sonce! Taka čista in gladka modrina, da je prav presenetljiva ob tem kupčkastem temnosivem nebu nad menoj.

Obstanem in samo gledam! Pes ponižno in potrpežljivo čaka! Potem sonce pokuka gor čez, osvetli hrib nad vasico ... osvetli zgornje konce gozdov!

"Če bi bilo sonce, bi bila zdaj mavrica!" pomislim.

Ampak!!

Mavrica!!!

Jaz sem v dežju, v temi, gor nad menoj pa mavrica! Čez vse nebo! Trikrat se premaknem s fotoaparatom, da bi jo ujela! Ejjj!

Navdušena sem!

Zdi se mi, kot bi se vrnilo k meni tisto starodavno sporočilo Stvarnika o povezanosti Njega z nami in nas z Njim! Sporočilo, ki ga tema sveta včasih tako zelo umaže ... oskruni ...

Stojim sredi prostranstva, dež je čisto rahel, počasi pojenja ... okrog mene pa je veličastvo barv!

S psom greva domov, on se je odpravil spat :) Jaz pa pisat!

Psa grem pokrit, saj je, revež, moker :)

So to počitnice ali ne? ;)

In ker slikce morajo bit', sicer zame sploh ni prispevka :), imam pa nekaj težav z "dobiti slikce iz mobija", pa bom dala dve slikci, ki imata nekaj sorodnosti z današnjim dnem ... le da sta stari dve leti in sta iz kraja in časa umiranja mojega očeta. Včeraj je bilo dve leti, od kar mu je nehalo biti srce ... Vsaj na zemeljski način. Kako je potem?

Jul 25, 2017

Ja, Marta, o moji punčki. Doživljala sem jo - kot živo! Tudi zdaj ne maram, da igračke ležijo na glavi, nagi dojenčki, enostavno nekako iz spoštovanja do njih. A ni zanimivo, nekdo si je dal za predpražnik slovensko zastavo ... jaz pa v tak predpražnik ne bi obrisala nog! http://www.publishwall.si/solzemlje/post/109505/moja-uboga-stara-puncka-je-bila-ziva

Marta <3 Zanimivo, res zanimivo .... pomislila sem v zadnjih dneh enkrat, da mi je omenila soseda na Primorskem, ki je zaposlena v Vipavi v zavodu, da je po spletu za svoje varovance iskala zgodbo - in našla moj zgodbo o punčki. Tako da vem za dva moja "prispevka", da sta bila uporabljena :) <3 Vse dobro tebi!

Marta, ja, administracija! Meni je že to preveč, da spišem vse podatke in da spišem spričevala (knjižice) ... ampak ne vpisujem pa ničesar, kar ni potrebno :) Ma bi prav rada videla tvoje učenčke in jih slišala z mojo pesmico! <3 Zakladi in sledi. Učence lahko učim s tem, kar sem. S tem, kar znam. Kar čutim. Kar živim. In ker sem človek, ki vidi oblike, barve (nekoliko likovnica) in ker verjamem, da človek res najlepše živi v sožitju z naravo, za katero seveda tudi pozorno skrbi, izhajam iz tega, da otrokom dajem videti, slišati, tipati ... Zbiramo zaklade. Kamenčke ali kaj drugega iz narave, potem včasih kakšen simbol ali kaj podobnega ob posameznih zgodbah, ki jih imamo skozi leto. Enkrat smo na koncu leta oblikovali to zbirko v S.O.S stekleničko. To, kar ti pomaga, ko si v stiski. Ker želim otrokom dati širino, jim pripovedujem vse mogoče - in ker verujem, da je v Bog stalno v nas in ob nas, je itak vse "v Bogu". Recimo, da je to nekakšen okvir, zbiranje zakladov (smo tudi posadili svoj grm in ga opazovali, pozimi je bil brez listov, pomladi je zacvetel), znotraj tega je pa to, kar je bistvo: spoznavati Boga. Živeti polno. Razvijati sočutje (tisto pravo). Biti pozoren tudi do tistih, ki niso prijatelji ... Itd. Potem pa sledi. Ob zgodbi o žebljih v ograji smo prejšnej leto zaključili, kako naša dejanja pustijo za seboj sledi. Take in drugačne. Skušala bom otroke usmeriti v željo, da so za njimi, za nami, lepe sledi ... Imam idejo, kako začeti ... ampak letos bodo neke spremembe in bom imela večjo skupino in me nekoliko skrbi, kako bom delala - kajti imam veliko ročnega dela, tudi doma precej ur (otroci v glavnem ne znajo dobro niti striči niti lepiti ... tako da bom mogoče morala naštudirati nov način dela ... No ja ... bomo videli.

Marta, imam eno veliko prednost pred teboj: ni ministra, ki bi visel nad menoj, če bom izpolnila učnovzgojne načrte (predvsem učne!!). Moji učenci se ne bodo borili za točke. Ne bodo trepetali na ekstercih ipd. Tako jih lahko učim in vzgajam za svobodo. Za tisto najlepše v njih. Jaz bom z drugarčki začela - verjetno - o sledeh, ki jih puščamo za sedoj (dobre, slabe?) ... in o tem, kašnim sledem sledimo. Prvošolci ... to so pa novi ... Ideje imam, ampak odločam se potem, ko vidim otroke!! Ko vidim vpisnice ... Ko vidim, katere otroke poznam, kaj o njih vem itd .... Ampak verjetno bomo začeli kar z zakladi. To ej tako otipljivo! :) <3 P.S.: Sladoled narediš sama?

Anka, o, pa veš, saj bi si tudi jaz želela kdaj tudi kaj drugega, drugačnega ... IN veš, kako mi ostaja v spominu ena takih redkih poti bolj daleč, pred 6 leti, se mi zdi, sem romala na Poljsko, po poteh sv. Maksimilijana Kolbeja, in mi izredno veliko pomeni, da sem bila v Auschwitzu. Prav tako sem hvaležna za to, da skoraj vsako leto prepešačim pot z Mosta na Soči na Sveto Goro ... letos se to verjewtno ne bo zgodilo. Bom pa proti koncu avgusta na skavtskem taboru, tri dni - prvič v življenju!! Saj sem šele v zadnjem šolskem letu začela hoditi k skavtom :) Poleg tega, Anka, je to moje "kmetovanje" na samoti izven Ljubjane ... Res je pa, da če bi bila le v Lj., bi mogoče uspela doma narediti generalko :)

Babica, hvala za prijazne želje! Vse dobro tudi tvoji vnukinji Ani! Zdaj pa vidim, da je vsaj pri Marti in pri tebi tradicija, da so štruklji za god. Pri nas te navade ni bilo, vsaj en za moj god ... morda zaradi časa, ker poleti mama ni nikoli delala takih stvari, ki zahtevajo kaj več časa. Zdaj se spomnim, da sem si kot otrok želela imeti god pozimi ... kajti ob bratovem godu (pozimi oz. zgodaj pomladi) je mama res skuhala štrukje ... Objem <3

Ika! Tukaj okrog postajajo srne vse bolj domače živali :) Kaže, da nimajo naravnih sovražnikov, če pa že teče kakšen pes za njimi, pa itak uidejo :) Potrebujemo samoto, vsi jo potrebujemo, vsaj včasih - da slišimo sami sebe! <3 Tudi tebi vse dobro!

Azra, res, kmalu bo konec počitnic, tako pač je ... Še en teden izven Ljubljane, potem pa ... Skušam užiti to, kar mi daje preproščina takih počitnic, kot jih imam. Predvsem tišine in miru ... da bom z veseljem spet veliko poslušala ... Lp tudi tebi!

Draga Marta, in jaz sem se spomnila nekaj dni kasneje tudi tebe, gotovo si godovala, kaj! Vse dobro! Vidiš, naju povezuje nekaj stvari, kajne! Tudi misel na očeta. <3 Pa misli na učence ... Oja, jaz se velikokrat spomnim nanje ... in v mislih nekoliko oblikujem začetne ure (izhajala bom iz zaključnih ur 1. razreda, o naših sledeh). Moji prvošolci postajajo drugarčki - in bodo še moji, medtem ko drugarčki gredo v druge roke ... in jim tudi želim vse najbojše. Dobim pa še nove ... prvošolce. In se jih veselim. Želim ti lepe počitniške dni in veliko moči za nove začetke v šoli! <3

Janez (kom. 7), mislim, da je tako, kot praviš :) In človek, ki gara v tem življenju - v dobrem pomenu gara - res zasluži potem "počitek" :) Je pa potrebno kaj počivati tudi tukaj in zdaj, da ne pride prej "potem", kot takrat, ko dodelamo na tem svetu to, za kar smo poslani :)

Miha! (kom. 5, 6) Hvala za prisrčne besede! :)

Draga Ana, lepo, da si zadovoljna s tako skromnimi počitnicami. Jaz moram priznati, da če se hočem resnično vsaj malo odpočiti od službe in vsega, kar me teži, moram iti za nekaj dni od doma in imeti, kot se temu reče, možgane na OFF :) Če sem le doma in brkljam malo tu, malo tam, pospravljam in kuham, urejam vrt in okolico hiše, pa čeprav ni tu poleg vsega tega še službe, zame tu ni počitka, ki bi mi dal nove energije za naprej. BTB

Ana uživaj. Predvidevam, da vedno ni bilo tako. Včasih pride trenutek, ko je čas namenjen tudi nam samim. Tudi jaz sem v nedeljo imela bližje srečanje z srnjakom. Saj ga nisem prepoznala po videzu :) se je obrnil nazaj v gozd, ko me je zagledal ... sem se spraševala zakaj ;D - hec. Se je potem oglasil ... mogočen glas. Sem ga uspela slikati. Pozdrav Ana :)

Kako je potem? Bi rekel, da precej odvisno od dejanj od tu.... Pa privošči si svoj mir. Tudi jaz si ga te dni.

Dajana! <3

<3

Azra!! Jaaa! Ne zamenjam z nikomer :) Predvsem ne zamenjam tega, da smem biti cel dan tiho, če mi je do tega! :) No, sosedje malo pogrešajo malo bolj zgovorno mene, ampak jaz življenjsko potrebujem mir ... Kmalu bo spet šola in razne druge obveznosti v Lj. Lahko sem samo hvaležna za take sosede!