Tolikokrat odkrijem, opazim kaj novega. Včasih me prav preseneti, da je to mogoče.

Tokrat sem šla skozi nek gozd, kot že tolikokrat, skorajda vsak dan, kadar sem "na počitnicah". Hodila sem po precej ozki poti, pod njo je strm breg, če bi človek stopil čez rob, bi se zvalil naravnost an cesto spodaj. Tako nekako učinkuje to, kar se vidi, in na marsikaterem kraju tako zagotovo je. Večkrat sem že pomislila, da tukaj padeš z ene ceste na drugo naravnost pod avto. In če ne obstaneš na cesti, se skotališ čeznjo v reko.

No, zdaj sem pa naenkrat ugotovila, da se na nekem mestu svet pod potjo razširi, torej ni spodnja cesta naravnost navzdol. Čisto sem bila presenečena. Kako da tega še nisem opazila!

Mogoče zato, ker sem ponavadi šla v drugi smeri ...

Ali zato, ker sem hodila največkrat ob drugem dnevnem času, velikokrat tudi po temi - tedaj sem pa sploh pazila, da hodim po zgornjem robu poti! Kako zanimivo je, kako drugačen je gozd sredi dneva ali pa nekaj ur prej - pa obakrat v močni svetlobi!

Mogoče sem pa opazila zato, ker so nekoliko počistili gozda, posekali podrast - tako da se sploh kaj vidi, prej je tam raslo gosto grmovje.

Presenečenje nad opaženim je bilo tako veliko, da sem potem nehote razmišljala, koliko ljudje vidimo. Ali "vse" vidimo? Sploh kdaj vse vemo?

Vedno znova spoznavam, da ljudje vidimo omejeno, vedno vidimo le delček. Kaj, koliko, kako vidimo, je odvisno od vidika gledanja, od stojišča, od telesnega in psihičnega stanja, v katerem smo, od svetlobe, od vednosti in splošne razgledanosti.

Tako recimo bo človek, ki pozna veliko rastin po imenu, v trenutku vedel, kaj je videl, bo lahko naštel oz. vsaj miselno registriral, medtem, ko bo kdo drug morda videl le "mnogo rastlin". Ko bo videl določen kamen, bo takoj vedel veliko o sestavi tistih tal.

Če več vidimo, več vemo.

In če več vemo, več vidimo.

Ni pa odvisno samo od vedenja, od "glave", pač pa tudi "od srca". Od tega, kaj nosimo v srcu.

-----

Podobno je tudi z gledanjem na človeka. Kolikokrat se nam zdi, da vse vidimo, vse vemo, vse poznamo. Pa to enostavno ni res. Vedno so tudi vidiki, ki niso naši, ki jih še nismo odkrili. Vedno so lahko tudi "novice", ki jih še nismo zvedeli.

Prav je, da ljudem ne sodimo. Da skušamo razumeti njihove situacije, če jih poznamo. Oz. da se zavedamo, kako malo vemo.

Včasih kdo na cesti "ocenjuje" mimoidoče. Kako se držijo, kako hodijo ... Po tem sklepa, kakšni so. O, kako se lahko moti!!

Mogoče je človek, ki ga vidimo in se nam zdi "(kot) brez življenja" ali pa neprijeten, celo sovražen ... ravno po smrti drage osebe, mogoče je zvedel, da je konec z njegovim zakonom, mogoče je zvedel za prevaro, mogoče se mu je pokvaril avto, pa ga čaka strašno visok strošek popravila ... mogoče je izgubil službo in je komaj živ od skrbi ... mogoče ga strašno skrbijo otroci ...

Tako nek izraz, ki ga opazimo, lahko sploh ni realen in nikakor ni običajen. Poleg tega je tudi to mogoče, da si nek izraz razlagamo sami po svoje ... kot da bi diplomirali iz tega ... izhajamo pravzaprav iz sebe, mogoče v nekem obrazu, ki nam ni všeč, vidimo v resnici sami sebe ... . Kako smo lahko krivični.

Če hočemo človeka bolj poznati, ga moramo videti z več strani. Včasih tudi svoje najbližje poznamo samo z ene strani. Recimo, da kdo vidi samo sitno ženo, pozna samo tisto plat. Nikoli ne pogleda z druge strani, nikoli se ne pozanima niti za to, zakaj je "sitna". Res je tudi, da kdo samega sebe skriva, noče se resničnega pokazati. Mogoče je tudi, da kakšnega človeka bližnji bolj poznajo, kot on samega sebe.

Včasih je potrebno pogledati bolj od blizu ... Šele potem vidimo. Včasih v pisanosti življenja ne razločimo nekega pomembnega delčka življenja ...

Meni se zdi, da je najlepše, ko opazujemo ljudi, jih v mislih blagoslavljati ... Prositi zanje, da bi jim dobro šlo. Biti prizanesljivi ... do sebe in do drugih, ko kaj spodleti. Hkrati pa biti v oporo - če je nujna oz. če jo posameznik želi.

Verjamem, da na tak način ustvarjamo lepši, prijaznejši svet.

---

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/99262/na-drugi-strani