Dva moja sta v Španiji ... Ne veliko pred terorističnim napadom sta bila na mestu, kjer je zapeljal kombi med ljudi in po njih. Ko sem za napad zvedela, sem poslala sms enemu od njiju, sicer ni bilo odgovora takoj, ampak sms je prispel na pravo mesto, mobitel je bil aktiven, kar mi je pomenilo, da je z njima v redu. No, potem sem pa dobila sporočilo, da sta bila ne veliko prej tam, prav tam.
Seveda čutim globoko hvaležnost, da se mojima ni zgodilo to strašno, kar se je tistim, ki so tedaj bili na ulici v Barceloni. Biti fizične žrtve nesreče, ranjeni, mrtvi, ali pa predvsem doživeti grozen strah, ko divja tisto vozilo po ulici in gazi po ljudeh.
Hkrati čutim grozo, nemoč, strah, žalost, tudi bes ob tem, kar so doživeli tisti ljudje tam in kar so doživeli in doživljajo bližnji žrtev.
Ob tem bi se dotaknila opazke s spleta, da ni zapeljal med ljudi kombi, pač pa voznik kombija. Opazke in potem razpravljanja o zavajanju novinarjev. Ne bi rekla, da je manipuliranje in zavajanje ljudi, če kdo reče, da je zapeljal kombi. (Ali ne rečemo, da pelje avto? Kdo ga pa potem pelje? Potem v imenovalniku sploh ne sme biti, da avto pelje ...? Kaj bomo zmeraj rekli: Tam je voznik v avtu, pazi!! A ni dovolj: Pazi, avto! No, zdi se mi nepotrebno se obregovati v tak zapis.) Ponavadi ne vozi vozilo brez voznika, to je vendar jasno. Poleg tega je krajše in vseeno jasno, kar hoče poročevalec povedati.
Obenem bi omenila še lastno misel, koliko je bil pravzaprav tisti, ki je kombi vozil, res voznik ... ali je le orodje v rokah nekoga, ki mu je opral glavo ... ki ga je vzgajal v terorista. Koliko je človek res čisto svoboden, ko to počne? Torej je sploh zares zapeljal človek - ali pa človek brez "glave"? Kaj se v resnici dogaja v človeku, ki zavestno dela nekaj slabega ...? Morda res ne ve, da je tisto slabo!! Ker so ga tako preprali, tako zmanupulirali ... Koliko je zavajanja, če nekdo naredi nekaj strašnega - ker misli, da koristi svoji veri, svojemu "bogu" ali ker hoče biti mučenec, mučenka?
Spominjam se nekoliko nekega filma, ki sem ga enkrat gledala po TV, nek zdravnik na Bližnjem vzhodu, dober zdravnik, ima ženo, ki se poveže s teroristi in zaradi njenega samomorilskega napada z bombo umre več ljudi, tudi več otrok. Ko hoče mož priti v srž vsega skupaj, šele spozna, da ni bila ona žrtev napada, pač pa predvsem povzročiteljica le-tega, spozna, da tisti, s katerimi se je njegova mlada žena povezovala, odobravajo njeno dejanje, četudi so umrli tudi otroci, imajo jo za mučenko in svetnico.
Kaj je v ljudeh, da želijo biti mučenci? Je premalo izzivov v življenju sicer? Je premalo garanja, premalo resnega dela, premalo pristnega trpljenja, premalo adrenalina?
Razumem in sprejemam to, da človek sprejme trpljenje, tudi mučeništvo, za dobro drugih ljudi (kot recimo Maksimilijan Kolbe ali pa Izidor Završnik - oba sta šla v smrt, da ni umrl tisti, ki so ga sicer Nemci določili za smrt; tukaj delček njune zgodbe.). Da sprejme bolezen in smrt, ko ni pomoči. Da mama umre za svojega otroka, če drugače otrok ne bi mogel živeti. Da sprejme človek smrt zaradi resnice - ker ne zanika resnice, ker noče lagati.
Nikakor pa ne morem sprejeti, da človek hoče postati mučenec v napadu, kjer ubija ljudi. Ne razumem, da človek dela namerno škodo komurkoli ... Tudi svetu ne, tudi zemlji ne.
Ko sem spoznala zgodbo, ki se dogaja na Alamutu, se mi je zdela grozljiva. Še vedno se mi zdi.
Pa še vedno je aktualna, kot kaže.
Zakaj raje ne postane človek mučenec tako, da sam sebe "obdela", tako, da je čim boljši do drugih? Da se čim bolj trudi v dobro sveta?
V grozljivem primeru v Barceloni sicer voznik kombija ne ubije sebe ... morda ne želi biti mučenec (kot govorijo razne zgodbe, tista filmska, ki sem jo omenila, pa še več je takih; ena - zagotovo resnična - govori o najstniški Britanki, ki hoče postati mučenka v samomorilnem bombnem napadu v svoji domovini, v muzeju). Ali pa ... ali pa bi ta pobegli voznik podobno še kdaj počel ...?
Nekdo na spletu je napisal, da se "Barcelona ne bi zgodila", če bi begunce postrelili na meji. Ta misel je tudi strašna, grozljiva. Vsekakor pa je problem beguncev velik. Biti do ubogih dober - ja. Ampak ne jim pa pustiti, da "v mojem domu" delajo, kar hočejo. Če pridejo k meni, so moji gostje in so dolžni spoštovati gostoljubje gostitelja.
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89881/mali-in-alamut
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/150955/muslimani-ne-ubijajo-saj-jim-vera-ne-dovoli-
Aug 18, 2017
