Hana s pogledom oplazi knjigo. Romeo, Julija in tema. Pred kratkim jo je prebrala, močna zgodba, mlad fant v času vojne najde v parku ubogo mlado dekle, Židinjo. Hoče ji pomagati in jo skriva. Zaključek zgodbe je Hano kar zelo prizadel.

Na nočni omarici ima kupček knjig. Katero bi brala?

Ko človek ni več učenec, sme knjigo ne prebrati, če se mu ne zdi vredna. Tako kdaj kakšno odloži - razen če jo bere skupaj s svojimi otroki.

Zelo rada bere, pa vendar se ji včasih zdi, da sploh ni nujno brati! Da je življenje tukaj ... oja, tudi v knjigah je, ampak zanjo je vse bolj tukaj. Ne samo na tej strani ekrana, pač pa tudi zunaj knjig ...

Več je vredno, če se pogovarja s svojim otrokom, kot če prebere še eno knjigo.

Začuti, kako močan vtis je nanjo naredila ena žena ... ena mlada žena, umirajoča. Kako pogosto se spomni nanjo!

Hana se je z njo pogovarjala vse mogoče, bolnica je bila odprta, razmišljujoča, iskrena. V njeno sobo je bilo vedno tako lepo priti. Ob gospe je bil ponavadi mož, včasih tudi otroci.

No, ob nekem pogovoru se je Hana spomnila na neko knjigo, zdelo se ji je, da bi bila gospe gotovo zelo všeč. In lahko ji prinese, da jo ona prebere.

Toda ne. Bolnica je knjigo odklonila.

Rekla je: "Nimam časa, da bi brala knjige. Nimam več veliko časa.  Moram narediti še druge stvari."

Kdo bi rekel: "Le kaj lahko dela bolnica, ki niti hoditi ne more sama, niti se umiti ..."

Ampak tisti, ki delajo z umirajočimi, zagotovo dobro vedo, da je tudi poslavljanje od tega sveta, odhod od tu delo ... Vsaj za marsikoga.

In ko Hana vstopa v sobo, jo bolnica vedno prijazno pozdravi, včasih je ob njej mož ali kdo drug, tedaj se pogovarja  ... a ko je sama, leži, mirna je videti, razmišlja ...

Pravzaprav je blagoslovljen čas, ko človek razmišlja. Ko si človek "vzame" čas za razmišljanje. Ko ne misli samo, kaj vse mora narediti, prebrati, poslušati ...

Zakaj pa ne bi prebral samega sebe, poslušal sam sebe ...?

Umirajoči človek ima marsikaj za predelati. Kaj, zakaj, zakaj jaz, kako, kdaj ... To v zvezi s smrtjo. A še bolj v zvezi z življenjem, s svojim življenjem. Sem živel kvaitetno? Sem naredil, kar sem mogel? Sem se trudil za odnose ...? Je kakšen človek na svetu zelo nesrečen zaradi mene? Ali mogoče lahko zdaj še kaj naredim? Se komu opravičim, komu kaj pojasnim ...?

Gospa, ki ne želi več brati, je mirna. Nikoli ni čutiti nesprijaznjenosti z boleznijo. Morda je bila tista doba prej. Zdaj je mirna, spokojna, hvaležna, prijazna ... Tudi zamišljena.

Nekega dne pa je postelja te gospe prazna ...

Kolikokrat Hana pomisli nanjo ... in največkrat prav ob knjigah.

Prav je, da počnemo dobre stvari. Da imamo čas za to. Za knjige in za drugo.

Za vse je pravi čas ... Da bi vedno spoznali, kaj je za nas najboljše v nekem trenutku.

Včasih je čas, ko je škoda ukvarjati se z vsebino neke knjige, neke oddaje, neke pesmi, pride čas, ko je prav, da smo sami s seboj ... In da gremo v svojo lastno globino.

Če hočemo kvalitetno živeti ... In mirno umreti.