Članek
Oh jaz! :)
Objavljeno Sep 05, 2017

Ko grem po stopnicah proti našemu stanovanju, zazvoni moj telefon. Začnem se pogovarjati s hčerko, ki me kliče, pridem do vrat, jih odklenem, psa s povodcem vred pustim pri vratih, prosim hčerko, ki je doma, da ga prevzame, odložim stvari iz trrgovine, iz torbe vzamem očala in jih dam na "stalno mesto", hočem dodati še svoj telefon, saj ponavadi dam oboje skupaj, a telefona ne najdem. No, vse to med pogovorom, na katerega sem zbrana. Torej, ostalo je dokaj rutinsko. Pregledam torbo, ki sem jo imela zunaj, vse žepe, vse predale. Nikjer ni telefona. Pogledam v sobo, če sem ga dala tja, ko ga že na stalnem mestu v hodniku na polički ni. Ni. V kuhinji ga tudi ni. Ampak kje je?? Vzamem slušalko navadnega telefona v roke in kličem svojega, upam, da ga vendar najdem v stanovanju. Upam, da ga nisem odložila spodaj pred blokom, kjer sem parkirala svoje kolo. Kličem ... zvoni, zasedeno je. Joooj, moj telefon je zaseden, le kako ... in tedaj mi vendar klikne, da po svojem telefonu vendar sama govorim že nekaj minut! :))

To pa je rutina!

Oh jaz :)

Sep 05, 2017

Babica <3 Objem

Oh, babica, dejansko se čutim zelo zmatrana .... Mogoče pridejo kdaj drugačni časi, ampak zdaj je tako. Res pa nisem še pripravljena na "odhod od tu". A ko pride, pride ... Objem <3

Fake kake ... Oja, vse to razmišljam. Dejstvo je, da se čutim mnogokrat izgubljeno v vsem tem. Po eni strani je tako, da je razumu nemogoče dojeti, da se vse to dogaja. Po drugi strani je upanje, da vendarle zmaga "zdrava kmečka pamet". Tudi občutek (sem večkrat videla), da se v vseh časih dogaja mnogo neumnega ... in da svet rešujejo srčni ljudje ... ljubezen. Samo to ta trenutek ... ampak razmišljam ... Vem pa, da pravijo tudi "misliti pomeni nič vedeti" :D In samo misliti seveda ni dovolj.

Azra, dobrodošli torej vsi mi "emšoti" :)) Je pa poleg tega tudi preobremenjenost ... ne da bi tako grozno delali, vsaj jaz ne, namreč ne delam grozno veliko, pač pa imam glavo tako polno zasedeno s takimi in drugačnimi zahtevami ... (Kot star slab računalnik.) V tej dobi, ko stroji vse naredijo, včasih ljudje še bolj garamo - da potem stroji delajo namesto nas. Lp

Uh Ana, to se meni večkrat zgodi. Ali pa kličem iz svojega mobitela svojo številko, tudi to se mi je ze zgodilo. Najbrž bo res Emšo. lp

Romano, sama nisem vedela, da sem tak genij, da lahko telefoniram z dvema telefonoma hkrati :)))) No, upala sem, da sem ob zbranosti na telefonski pogovor vtipkala pravo številko :) Na srečo svojo telefonsko znam na pamet. Hecno se sliši, ampak večkrat kdo ni gotov, kakšno številko ima. :))) Kaj češ, ko pa ponavadi ne kličemo smai sebe :) Razen takih, kot sem jaz, ko kličem samo sebe - ker sem se izgubila :))))

e-pitaf ... misliš ...?

Lepo te je izigral ta tvoj telefon, heeeee!...in na kaj vsak od nas pomisli, ki bere to tvojo zgodbico, ja da ti ga je nekdo sunil, ko si pustila še nekaj prtljage pred vrati, ni mi pa na misel prišlo, da bi ga držala na ušesu, če si šla do navadnega telefona v stanovanju in klicala iz njega, kaj si imela dva na ušesu?...

ZimZelen, pa očal na nosu ... problem je potem, če misliš, da ne vidiš, ker pozabiš, da bi lahko videl, saj so očala na nosu :) Hehe, a smo face :) Res je, počasi, a zanesljivo - ugašamo ... "Počivaj v miru!" bo mogoče potem pisalo :)

Flegmatik, ja, sploh nisem vedela, da sem tako bizi :)

Sindrom izgubljene fajfe v ustih. Že malce razmišljam tudi sam (se mi dogaja), da je tudi to nekakšna predpriprava, predigra za odhod, da pustimo vse za seboj (pozabljeno) in od meglimo v naročje svetlobe. Počasi in sigurno a vedno pogosteje :-) ugašamo.

Hehe, Janez, zdaj pa vem, kaj je EMŠO :D

:P Al pa EMŠO ;)