M. razstavlja in sestavlja babuške (saj veste, ko odpreš prvo, je v njej ena manjša in v tisti je še manjša in še manjša ...) ... enih pet je ... in samo čisto tamala ni votla.

M. pravi, da je notri dojenček. "In zdaj pride ven, tako kot sem prišel jaz."

"Ja, kako pa pride dojenček v mamo?" vprašam.

M.: "Ja, stlačiš ga noter!"

Z M. sva zunaj. Opazi belega kužka.

M.: "Ta kužek je pa bel! Ni tak kot Runa."

Jaz: "Kakšna je pa Runa?"

M.: "Barvna!" (Runa je rjava.)

M.: Moja mamica, kako je pri tebi v trebuhu?

Jaz: Aaa? Ne vem!

M.: A je tema?

Jaz: Oja. Najbrž.

M.: Ko sem bil jest notri, sem imel lučko!

Z M. bereva pravljice. Pri neki basni pomislim, da je zanj prehuda zgodbica. Da ga bo morda strah. M. reče, da ga je strah, preden prebereva tisto zgodbico ... Kaj če pride iz knjige ven ujeda, ki hoče pojesti srno?

Povem mu, da ga bom jaz vedno varovala.

Pa reče: "Saj nisi ti Sveti Duh!!!"

M.: "Tata je kot pujs ..."

"Zakaj, a ker je ostanke?"

M.: "Ne, ker smrči ..." (Kdaj je pa mali že slišal pujse smrčati, še v živo jih najbrž ni videl!)

Moj mali je bil dva dni pri sorodnikih, dve noči je spal drugje. Kako sem ga pogrešala zvečer, ko bi morala iti midva brat pravljice! Pa tudi on je prosil, da ga peljejo domov.

In ko je prišel, je rekel: "Mama, sem že čisto pozabil, kakšna si!"