http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107168/pehtran-artemisia-dracunculus

Martinka, tudi meni se zdi zelo dober "kruh s travo". Herbosus, jaz sem za pehtranovo travo, ne pa za katerokoli :) Dajana :D

Janez, ko je naš župnik ugotovil, da jaz znam moliti (nisem še hodila v šolo), je začel navijati, da grem k prvemu svetemu obhajilu. In tako sem začela hoditi k verouku proti koncu šolskega leta in sem morala na 10 km pot sama. Me je bilo kar strah, če bom našla vse tiste odcepe skozi gozd, da se ne izgubim. No, pa je župnik rekel, naj po verouku počakam, da grem domov s sosedovimi dekleti, ko končajo šolo. Čakala sem pri župniku. Povabil me je na kosilo. Posedli so me za mizo - in prvič v življenju sem dobila klasično juho predse (pri nas doma take juhe nikoli ni bilo, poleg tega meni juha ni nikoli dišala - no, v tistih časih). Joj, in tako sem sedela za mizo in nesrečno gledala tisto rumeno "lužo" in je res nisem mogla jesti. Slednjič sem si pomagala tako, da sem se naslonila na mizo in se delala, da spim :D Tako sem dočakala čas, ko sem potem šla domov s sosedami. :D

hahahahahaha

Jaz pa, ko sem bil še mali, smo šli na Brezje k maši, nato pa na obisk k teti v Ljubljano. To je bil za nas takrat velik izlet in praznik! Ker sem bil zbirčna metka, so mi starši celo pot pridigali, da moram vse pojest, četudi mi ne bo okusno oz. dobro. To je bila preventivna priprava za vsak slučaj, če bi dobili kako malico pri teti. No, in smo res šli tja in skuhala je hrenovke. Jaz sem jih prvič videl, kajti mi smo bili kmečka družina iz Dolenjske, hrenovk takrat pač ni bilo na jedilniku.... Nekako sem pojedel svojo hrenovko. Ne spomnim se več, kako je bila okusna - ravno zanič res ni bila..... Ko sem končal z zadnjim grižljajem, pa sem slovesno izjavil: "Vse se sem pojedel, čeprav ni bilo dobro!" Ostali so se najprej spogledali, na to pa so dobili terapevtsko dozo smeha :).