Danes je bila maša za moja starša, prva maša za oba skupaj, za ata in za mamo.

Zanimivo, da sem danes ponoči prvič po atovi smrti sanjala o njem.

Sanjala sem, da je vstal iz krste, preden bi ga pokopali, in enostavno odšel. Jaz sem pomislila, da upam, da ne ve, da smo ga že skoraj pokopali.

Ampak to je bilo v sanjah!

Če bi bilo to res, ne v sanjah, bi se po moje ata smejal, če bi videl, da smo ga skoraj pokopali! Ponavadi je bil za hece!

No, in tako mislim nanju, na ata in mamo. In se spominjam posameznih delčkov in nosim v srcu njune zadnje besede, namenjene meni ...

Mamine so bile, pred 18 leti: "A te boli glava?" Meni so neizmeno veliko pomenile. Pomenile so mi, da je opazila, da se ne počutim dobro. Mama namreč je bila stroga, nepopustljiva, tiha, malo je govorila. To, da je opazila, da mene boli glava, je pomenilo, da se je omilila. Postala je milejša. Ne več samo stroga. Mislim, da je počasi videla, da je čisto v redu lahko tudi, če je drugače, kot je mislila včasih, da je edino možno. Tistega dne sem s hudim glavobolom potem obležala v travi in zaspala. In potem smo se odpravili domov, ne da bi mamo še kaj videla. Dober teden za tem jo je zadela kap, bila je en teden v komi ... in potem je umrla. Bila sem sicer vsak dan pri njej, ampak ni govorila, ni bila nič pri zavesti.

Njene pozorne, prav sočutne besede, ko je opazila, da me boli glava, so bile zadnje njene besede meni, zadnje, ki sem jih slišala! In mi je še vedno toplo ob njih!

Ata pa ... Ata je umrl letos proti koncu julija. Približno tri tedne po padcu je še živel. Zadnja dva tedna je bil doma. Imela sem milost, res: milost, da sem bila lahko dan in noč pri njem. Ker je bil večkrat zmeden, nekaj zaradi padca, malo pa že sicer, zaradi bolezni, sem mu večkrat razlagala, kje je, kdo je v prostoru in podobno. In ko je bil enkrat tudi v enem posebnem stanju, sem ga vprašala: "A veš, kdo sem jaz?" Tiho in nežno je rekel: "Moj otrok si!" In neskončno predano. Kako toplo mi je bilo tedaj ... in kako toplo mi je ob spominjanju. Pravi zaklad!

Takole odhajajo naši dragi - in kako neizmerno vrednost nosijo nekatere besede. Zaradi vsebine in načina, kako so bile izrečene.