Sem res to, kar mislim da sem!
Kdo smo v resnici, kaj je naše resnično bistvo?
Žal se s tem vprašanjem ne ukvarja prav veliko ljudi, a prav tradicionalna predstava, da smo fizično telo z nekaj razuma, je kriva sedanjemu mizernemu položaju človeka. Očarani z materialističnim pogledom na svet sprejemamo omejitve snovnega sveta kot bistvene in pozabljamo na našo resnično, duhovno naravo. Počutimo se kot smet v vesolju, nemočni in izpostavljeni stiskam in pomanjkanju, ne zavedajoč se, da je to le pogled z zornega kota, ki ga omejuje materialnost.
Žalostno je, da razen materialnosti kaj drugega pravzaprav sploh ne poznamo. Neznanka so nam naša čustva, zavest, podzavest in notranji svet, ki jih obravnavamo kot nekakšno pritiklino telesnosti. Pozornost sedanjega človeka je zožena na službene, karierne, družinske, osebne ali eksistenčne probleme, za kaj drugega ni časa. A to terja velike žrtve.
Kdo smo v resnici, kaj je naše resnično bistvo?
To vprašanje nas spodbuja k nenehnemu nezavednemu iskanju samega sebe, kar marsikoga zapelje tudi v ekstremne razmere. A odgovora ni mogoče najti zunaj nas. Zunanje iskanje je brezplodno. Religije nas usmerjajo k prepoznavi naše duhovne narave, a koncepti religij so proizvod človeka in so postavljeni tako, da služijo interesom njihovih tvorcev. Ti so strah pred Bogom, Stvarnikom, uporabili kot vzvod, ki jih je kot pooblaščene razlagalce religij povzdignil v pastirje ovčic in jim zagotovil privilegiran položaj.
Zato sta duhovnost in vera dva različna pojma.
Z materialnostjo očarani duhovno speči človek je skozi stoletja pristajal na vse večje omejevanje svoje svobode in se v zadnjem času sooča s popolnim razčlovečenjem. Ne zaveda se, da nas pogled, osredotočen na zunanjost, odvrača od naših resničnih korenin. Zdaj nas tisti, ki se okoriščajo z našo zaslepljenostjo, prepričujejo, da je najpomembnejši kapital. Skrajni čas je, da se prebudimo in se zavemo, kdo smo.
Resnica je, da smo vsi različni izrazi enega življenja, razvitost zavesti pa je tisto, kar nas na zunaj ločuje med seboj. Ljudje imamo fiziološko enaka telesa, naše sposobnosti pa se močno razlikujejo. Tisto, kar sposobnega, ustvarjalnega in srečnega človeka dviguje nad sivo povprečje širokih ljudskih množic, je moč njegovega duha, raven njegove zavesti. A duh je povsod isti, na videz razlikujemo se le zaradi omejitev zavesti, ki si jih naloži duša sama z izborom življenjskega poslanstva. Tudi kalna voda je še vedno voda.
Bistvo sedanjih stisk je popolno nezaupanje v človeka in vse, kar je ustvaril.
Razumljivo, ko pa je vse zgrajeno na neznanju in strahu, torej na zmoti in laži zaradi zasledovanja lažnega ideala. Stiske so rešljive le tako, da se dvignemo nad raven problemov, ki smo jih zakuhali. Oborožiti se moramo z novim znanjem, ki presega materialistične plotove. To znanje nima veliko skupnega z vero pač pa z metafiziko, znanostjo o nesnovnem. Spoznati moramo, kdo zares smo. Od vprašanja »kaj imam« se moramo preusmeriti k vprašanju »kdo sem?«
Duhovni učitelji nam že od nekdaj razlagajo, da je zunanji svet odraz naše notranjosti. Nezaupanje, ki vlada v zunanjem svetu je odraz nezaupanja v nas same, bolje rečeno v tisto, za kar se imamo. Razumljivo, kajti identificiramo se z lažnim jazom. Zato nam je tako težko vzljubiti sebe. Kako naj zares ljubimo nepopolno telo, pomanjkljive sposobnosti in darove, ki z leti usihajo? Kdor se želi zares vzljubiti, mora pozornost usmeriti k svoji duhovni, božanski esenci, k sedežu neskončne ljubezni in modrosti, ki je resnično vreden občudovanja.
Noben osebnostni razvoj ne vodi v pravo smer, če se ne loti prebujanja človekovega duhovnega bistva. Pridobivanja elektrike iz atomske energije ni možno, dokler ne spoznamo pojava radioaktivnosti in atomske zgradbe snovi. Civilizacije miru, ljubezni in blagostanja ne moremo zgraditi z omejenim znanjem o tem, kdo v resnici smo.
Zato vsesplošne krize, v kateri smo se znašli, ne morejo rešiti finančniki, ekonomisti in politiki!
To je kriza našega duha, katerega oklep poka po šivih. Dokler se ne izvijemo iz njega in zadihamo svobodno, bomo tonili vse globlje in globlje. Smrt je kazen za nevednost. Prebujeni se smrti ne boji, saj ve, da je njegovo bistvo neumrljivi duh, ki skozi ciklus reinkarnacije napreduje k spoznanju svoje božanskosti in lepote.
Imamo oči, da bi videli. A pogled nam je kalen, saj smo doslej zrli le v statično, lažno sliko, s katero so nas nekoč premamili. Odlepimo se od nje, poglejmo v tridimenzionalno stvarnost in se z odprtimi očmi zazrimo v sonce - vir življenja!
"Naš oče je Sonce, kot srediče vesolja in mati Zemlja - sta naš pravi dom!"
Tu je naš skupni dom in izvor - vir življenja - od koder izhajamo!!!
Mar 01, 2018