»Razprava o prostovoljnem suženjstvu«
ANTON KOMAT, JANA-ZARJA, št.: 390
SPOROČILO RAZPRAVE O PROSTOVOLJNEM SUŽENJSTVU
Etienne de La Boetie (1530 – 1563) je napisal besedilo »Razprava o prostovoljnem suženjstvu«, ki postaja vse bolj vroča v sedanjem času, ko peščica milijarderjev preko WEF in WHO poskuša uvesti Great Reset z globalno digitalno tiranijo in zasužnjiti človeštvo po konceptu transhumanizma. Pri izvajanju doktrine šoka s koronahisterijo se zlorablja znanost, uvaja brutalna cenzura in se s strahovlado kršijo temeljne človekove pravice. Toda zaradi silovitega upora ljudi v EU, ki se je uradno odrekla »covid-potnim listom«, skorajšnje kolektivne imunosti in težav s cepivi, WHO pa je zapovedal le 25 ciklov na PCR (pri nas delajo na 40 ciklov), bodo globalisti do konca maja 2021 plandemijo planirano »ugasnili«.
V Franciji tistega časa so se stopnjevale sovražnosti med katoliki in hugenoti, obenem pa so ljudi pestile hude epidemije. Veliki prijatelj La Boetia je bil znameniti humanist Michel de Montaigne (1533 – 1592). Oba je povezoval odpor do fanatizma ter moralnega propadanja in nasilja takratne družbe. Na prvo mesto vrednot sta postavljala človečnost, povezano z visokimi etičnimi principi. Kot temeljni izziv pa sta si zadala vprašanje: zakaj človek pristaja na sužnost? Kot Montaigne v Esejih, se tudi La Boetie loteva mehanizmov, s katerimi se tirani povzpnejo in ohranjajo na oblasti.
La Boetie ugotavlja, da tiranijo uvede celo čisto povprečen (ali celo podpovprečen) človek, ki si lahko podredi množico nadpovprečno sposobnih ljudi. Tiran ni nikakršen veleum, nasprotno, zelo povprečen, nemalokrat nizkoten in pogosto strahopeten človek, ki na oblasti ostaja s pomočjo enostavnih, toda učinkovitih in zgodovinsko preizkušenih prijemov. Ti se niso dosti spremenili vse od časov sumerskih in asirskih kraljev, ki so vladali pastirskim ljudstvom v Mezopotamiji. Tiran mora, da ljudi fascinira, iz sebe narediti, bodisi božanstvo bodisi patriarha, ki očetovsko vodi svoje vdane podložnike kot pastir čredo begavih ovac. Hkrati pa ves čas skrbi, da so ljudje toliko okupirani s stalnimi spremembami, hrupnimi dogodki in aferami ter cenenim razvedrilom, da pozabijo na nenehno omejevanje svobode. Kruha in iger je bil zakon antičnega Rima. Sedaj v času nebrzdanega hedonizma se to dogaja skozi množično pop kulturo, športne spektakle in noro potrošništvo.
Obstajajo tri vrste tiranov. Prve je na čelo države izvolilo ljudstvo, drugi so si ga izborili, tretji so oblast dedovali. Izvoljenis svojimi podložniki ravnajo kot z biki, ki jih je z bikovko treba udomačiti; zavojevalci z njimi delajo kot z vojnim plenom; dediči pa jih imajo za svoje sužnje po naravi stvari. V sedanjem novem fevdalizmu podložnike obravnavajo kot brezpravno rajo, z državo pa delajo kot s svojo lastnino. Vsi pa od trenutka vzpona na oblast, drogirani od prigrabljene moči, od svojega položaja prostovoljno nikoli ne odstopajo.
Tirani vedo, da so prebivalstvo najlaže podjarmili takrat, ko so se iz njega najbolj norčevali. Ni orožje tisto, kar brani tirana, pač pa njegovo oblast vzdržuje nekaj posameznikov. Štiri, pet morda šest oseb drži za vrat celo deželo v suženjstvu. Te leve in desne razbojnike je tiran izbral, da bi bili sokrivci pri njegovih okrutnostih, družabniki pri njegovih užitkih, zvodniki pri njegovih nasladah in udeleženci pri njegovem plenu. Od teh šestih ima korist šeststo drugih, ki so jim podložni. Teh šeststo ima pod seboj naslednjih šest tisoč, ki so jim predali nekaj odločevalskih in denarnih funkcij ter jim dopustili narediti toliko zla, da lahko preživijo le v njihovi senci. Le »osenčeni« se lahko izmikajo zakonom in kaznim, ki bi si jih sicer nakopali.
Ti tirančki v senci velikega tirana, praviloma duhovni reveži in bedaki, so sposobni osupljive zlobe in nasilnosti. Tiranu služijo, da se okoristijo, hkrati pa se mu morajo nenehno hliniti, mu ugajati in »brati« njegove misli in želje. Tako si tiran pokori ene podložnike s pomočjo drugih. Podleži iz tiranove bližine se pogosto ne zavedajo, da jih lahko njegovo veličanstvo, tako kot jih je povzdignilo, kadarkoli tudi pobije na tla. Tiran išče krivce predvsem med tistimi, ki so »mu pri roki« ali pa izbere naključne žrtve med ljudstvom.
Tiran ni nikoli ljubljen in nikogar ne ljubi. Kajti tam, kjer vladata krutost in nepravičnost, ni ljubezni in prijateljstva. Tam, kjer se zberejo pokvarjenci, se nenehno dogajajo spletkarjenje, zarote in likvidacije, zato so vsi nenehno na preži. Ker se bojijo drug drugega, niso tovariši, ampak zgolj sostorilci in pajdaši pri delitvi plena. Tiranovi izbranci se nikoli ne počutijo varne, tako kot se nenehno ogrožen počuti tudi tiran sam, ki je svojo voljo uzakonil kot vrhovni zakon po načelu: »Država sem jaz!«. Toda biti noč in dan na preži, da se tiranu ugodi, imeti oči na hrbtu in vedno napeto uho, da uganeš, od kje bo priletel udarec, da pravočasno zaznaš pasti, da prebereš nakane pajdašev, da ugotoviš, kdo je izdajalec, da se vsem smehljaš, ob tem, da z mrtvim srcem ne zaupaš nikomur. Ali lahko vsemu temu sploh rečemo srečno življenje? Ali lahko temu sploh rečemo življenje?
Če bi se človek zavedal, kaj mu je narava podarila s tem, ko ga je ustvarila svobodnega, se tej dobrini nikoli ne bi odpovedal. Hrepenenje po svobodi je primarna usmeritev človeka, v primerjavi s katero sta bogastvo in udobje povsem ničvredna. Primanjkljaj svobode izniči vsako veselje do življenja.
Edini, ki ima moralno moč, da se tiranu postavi po robu, je etičen, razmišljujoč in izobražen človek. Tiranski režim zato poskrbi, da intelektualci in umetniki ne dosežejo prevelikega vpliva. Treba je čim bolj onemogočiti njihova druženja, na katerih bi si delili spoznanja in znanja. Pri ustvarjanju suženjstva je izobraževanje ključnega pomena. To je točka, na kateri se tiranija lahko zgradi ali pade. Znanost v času tiranije je omejena na ozek pas aplikativnih znanosti, kajti človeški intelektualni potencial je usmerjen le v ustvarjanje dobička. Zanesljivo sredstvo tiranije je pozaba. Ljudstvo, ki živi pod jarmom nekaj generacij, je čas svobode pozabilo, neizobraženost pa mu onemogoča, da bi izkušnjo borbe za svobodo črpalo iz zgodovine. Proces se pospeši s potvarjanjem zgodovinskega spomina, recimo z omalovaževanjem pogumnega upora zoper okupatorja.
La Boetie človeka ne vpokliče k oboroženi vstaji, temveč ga nagovarja k ignoriranju ukazov, k državljanski nepokorščini. Tako delovanje razkrije, kako šibek je tiran, kako krhka je tiranija, kako zgrešeno je verovanje v zakon močnejšega in kako naravni sta svoboda in naravna etika. Izhod iz tiranije ni bojni krik, ampak najbolj rušilna beseda »Dovolj!« Skrivnost tiranije je, da je zgrajena na sipkem pesku kot peščeni grad na morski obali in da se razblini v ništrc takoj, ko posamezniki ne pristajajo več na njeno logiko. Torej ne potrebujejo orožja, le odločiti se morajo, da ne bodo več služil tiranu.
Noro je videti milijone ljudi, ki podjarmljeni ždijo v bedi, ukleti z imenom nekoga, ki se ga jim ni treba bati, saj je, vendar en sam, samcat človeček. In ta človeček ni nikakršen Herkul niti Superman, ampak pogosto strahopetnež in cmeravec. In to revše, ki vas tiranizira, ima le dvoje oči, le dvoje rok in eno samo telo in razen moči, ki mu jo vi priznavate, nima nič več kot najšibkejši med vami. Od kod mu toliko oči, s katerimi opreza za vami, če mu jih ne dajete vi? Od kod mu toliko rok, s katerimi tolče po vas, če ne od vas? Od kot mu toliko nog, s katerimi tepta vaše človekove pravice, če ne od vas? Vi ste mu dali moč. Odločite se, da mu ne boste več služili in svobodni boste! S tiranom se torej ni treba boriti, ni ga treba strmoglaviti, saj sam sebe trešči ob tla, takoj ko mu ljudstvo odreče pokornost. Če mu ne damo nič, če ga ne ubogamo, ostane gol in bos, izpuhti mu vsa moč in žalostno propade.
So posamezniki, ki jim svoboda pomeni življenje, zato se nikdar ne privadijo podložnosti. Ker je svoboda izborjena, jo moramo nenehno braniti, četudi z zobmi in pestmi, če nimamo drugega orožja!
Že Ksenofont piše, da tirani živijo v nenehnem strahu, ker jih je groza ljudi, ki jim delajo upor zoper njihovo zlo. Tiranija je kot peščeni grad na morski obali, ki ga zruši že prvo plimovanje ali naravna sila po svobodi in ljubezni . Zato premagajte strah, stopite skupaj in se kot človeški val osvobodite ter se posvetite lokalni ekonomiji preživetja. Nihče v zgodovini ni zmagal proti volji ljudstva.
(Anton Komat)
Nihče v zgodovini ni zmagal proti volji ljudstva!!!
Mar 06, 2021