HUMANIZEM - 2. steber BIO-HUMANIZMA 🍀
Temeljna načela - Bio-humanizma!
1. Dostojanstvo posameznika in skupnosti
👉 Vsak človek ima že od rojstva naravno pravico do življenja in s svojo prisotnostjo nedotakljivo vrednost (dostojanstvo) in enake pravice do razvoja svojih sposobnosti in sreče.
👉 Obenem je posameznik del skupnosti in nosi so-odgovornost za sočloveka in skupno dobro – humanizem ne pomeni zgolj “jaz” ampak “jaz in ti” in “mi, vsi”.
👉 V sistemu Bio-humanizma to pomeni, da družbeni sistem in institucije obravnavajo posameznika kot suvereno bitje, hkrati pa spodbujajo sodelovanje, enakopravnost in medsebojno povezanost ter spoštovanje!
2. Razum, kritično mišljenje in znanost kot vodila
👉 Humanizem kot filozofski in življenjski nazor nas usmerja na človeški razum, na raziskovanje, na znanost in na utemeljeno etiko, ne na dogmo, praznoverje ali nadnaravno, kot izvor morale.
👉 V praksi sistema Bio-humanizma to pomeni, da odločitve glede družbe, življenja, narave in skupnih zadev temeljijo na razpravi, raziskavi, dokazih in odprtem dialogu, ne na avtoriteti, ali verski in ideološki prisili neizpodbitnih “prepričanjih”.
3. Etika osredotočena na človeka in življenje
👉 Humanistična etika poudarja, da je morala usmerjena v dobro bitja (človeka) in življenje – ne zgolj v spoštovanje tradicije ali navad in običajev. Rezultati so posledica dobrih ali slabih dejanj (konsekvence) in so pomembni.
👉 V Bio-humanizmu to pomeni, da družbeni sistem ne sme biti zasnovan na izkoriščanju, prisili ali hierarhiji, ki podrejajo človeka – temveč na podpori razvoju posameznika, skupnosti in narave.
4. Svobodna iniciativa, participacija in neposredna demokracija
👉 Humanizem podpira izhodišča, da posamezniki niso samo objekti odločanja, ampak subjekti – imajo pravico sodelovati pri oblikovanju svojega življenja in skupnosti.
👉 V okviru Bio-humanizma to pomeni uvedbo mehanizmov neposredne demokracije, kjer skupnost in posamezniki sodelujejo pri odločanju, oblikovanju pravil in nadzoru delovanja institucij – to pomeni aktivno so-upravljanje!
5. Enakost, solidarno sodelovanje in odprta družba
👉 Humanistični pogled zavrača diskriminacijo, privilegije, zlorabljanje in izkoriščanja – vsi ljudje imajo enake pravice in odgovornosti.
👉 Bio-humanizem gradi družben sistem, kjer ni razredne družbe in hirarhije (vsakemu pripadajo enake osnovne pravice in dolžnosti), kjer ni “več jemljem, manj dajem” logike in prisile podrejanja, temveč ustvarjalna ekonomija sodelovanja, skupno dobro in pravična razdelitev virov.
6. Odgovornost za okolje in življenje kot celoto
👉 V humanizmu se uveljavlja tudi spoznanje in zavedanje, da človek ni ločen od narave, da je del življenja in da ima moralno obveznost do sveta okoli sebe.
👉 Bio-humanizem temelji na naravnih zakonih življenja “bionomija” – to pomeni, da družba in človek ne sme negirati okolja, narave, življenja – ampak ga mora sprejemati v izvirni obliki, ga spoštovati in vzdrževati v sožitju.
7. Razvoj, sprememba in napredek kot možnost za vse
👉 Humanizem omogoča pogoje in življenje v katerem se vse spreminja, zato je vsaka sprememba in rast ali razvoj mogoča – ni predanost stalnemu statusu quo, ampak odprtost delovanja in sodelovanja do izboljšanja, osebnega in skupinskega razvoja.
👉 V Bio-humanizmu to pomeni, da družbeni sistem ne ostane tog – temveč se prilagaja in omogoča, da posamezniki in skupnosti rastejo in se razvijajo v skladu z naravnimi in etičnimi vrednotami.
8. Sodelovanje, namesto prisile in svoboda kot temelj sožitja
👉 Humanizem omogoča pogoje, da svoboda raziskovanja, izbire in izražanja pomenijo temelj – in da vsaka prisila, ki škoduje človeku, naravi ali skupnosti, ni sprejemljiva in ni dovoljena!
👉 V Bio-humanizmu zakonodaja, institucije in družbeni mehanizmi temeljijo na soglasju, sodelovanju in trajnostnem razvoju – ne na prisili, ali monopolizaciji moči! 🍀👍🙂
Za skupnost svobodnih, srečnih in ponosnih ljudi!
🧡 Za svobodno Slovenijo! 🧡

Spodaj je pregledno in razširjeno pojasnilo -10 načel posvetnega humanizma, prevedenih v kontekstu Bio-humanizma in neposredne demokracije!
10 temeljnih načel posvetnega humanizma:
(kot drugi steber Bio-humanizma — “Humanizem”)
1. Svoboda raziskovanja
Človek ima naravno pravico in dolžnost svobodno raziskovati svet, življenje in samega sebe.
Znanje in resnica nista dana od zunaj, temveč ju človek odkriva skozi lastno izkušnjo in razum.
V Bio-humanizmu to pomeni spodbujanje ustvarjalnega iskanja, odprtega dialoga in raziskovanja brez cenzure ali ideoloških omejitev.
2. Ločitev cerkve od države
Družba mora biti sekularna – torej neodvisna od verskih ali ideoloških institucij.
Odločitve o skupnih zadevah temeljijo na razumu, znanosti in etiki, ne na dogmah.
V Bio-humanizmu to pomeni, da duhovnost postane osebna pot, ne pa instrument oblasti. Sistem deluje na načelu enakopravnosti vseh svetovnih nazorov.
3. Ideal svobode
Svoboda je temeljna vrednota človeka, ki pa se uresničuje skozi odgovornost in spoštovanje drugih.
Svoboda brez odgovornosti vodi v kaos, odgovornost brez svobode pa v suženjstvo.
Bio-humanizem svobodo razume kot zmožnost ustvarjalnega sodelovanja – svobodo izražanja, odločanja in izbire poti, ki koristi tako posamezniku kot skupnosti.
4. Etika, ki temelji na kritičnem umu
Moralna načela izvirajo iz razmišljanja, sočutja in izkušenj, ne iz avtoritete ali zapovedi.
Kritični um pomeni sposobnost razlikovanja med koristnim in škodljivim, dobrim in slabim – glede na posledice za življenje.
V Bio-humanizmu je etika živa – nenehno se razvija skozi spoznanje in dialog, skladno z bionomijo (naravnimi zakoni ravnovesja).
5. Moralna vzgoja
Človek se uči biti človek – skozi vzgojo, zgled in sožitje.
Cilj vzgoje ni pokorščina, temveč razvijanje odgovornosti, empatije in zavedanja skupnega dobrega.
V Bio-humanizmu ima moralna vzgoja ključno vlogo: človeka vodi iz egoizma preko sodelovanje v ljubezen in spoštovanje življenja.
6. Verski skepticizem
Skepticizem ne pomeni zanikanja, ampak iskanje resnice brez slepega verovanja.
Človek sprejema le tisto, kar lahko razumsko, izkustveno ali naravno potrdi.
V Bio-humanizmu to pomeni odprtost do vseh duhovnih poti, a brez institucionalne prisile ali nadvlade prepričanj.
7. Razum kot vodilo
Razum je orodje, s katerim človek razume sebe, naravo in družbo.
Ne postavlja se proti čustvom ali intuiciji, ampak jih povezuje v celovit pristop.
V Bio-humanizmu razum vodi k razumevanju naravnih zakonitosti (bionomije) in k uravnoteženju med človekom, skupnostjo in naravo.
8. Znanost in tehnologija
Znanost je pot spoznanja, tehnologija pa njeno orodje.
Njuna vrednost je odvisna od tega, ali služita človeku in življenju – ne pa moči, profitu ali nadzoru.
V Bio-humanizmu znanost deluje etično: v službi človeka, narave in trajnostnega razvoja skupnosti.
9. Evolucija
Razvoj življenja, družbe in zavesti je naraven, stalen proces.
Ni končnega cilja, ampak nenehna rast zavesti, skozi iskanje resnice, učenja, spoznavanje, sprejemanje in prilagajanje.
Bio-humanizem sprejema evolucijo kot osnovo naravne in družbene dinamike – razvoj v sodelovanju, medsebojnem spoštovanju, sožitju, ne v tekmovanju.
10. Vzgoja in izobraževanje
Izobraževanje je temelj svobodnega in odgovornega človeka.
Vzgoja ne prenaša le znanja, temveč spodbuja razumevanje, ustvarjalnost in sodelovanje.
V Bio-humanizmu je izobraževanje življenjski proces – “učenje za življenje”, kjer vsakdo razvija svoje talente v korist skupnosti in narave.

Sklepni povzetek:
Ta načela oblikujejo etično in duhovno jedro humanizma v okviru Bio-humanizma, kjer se človek uresničuje skozi svobodo, razum, znanje in odgovornost – vse v ravnovesju z naravo (bionomijo) in v sožitju s skupnostjo.

Osnovna izhodišča:
Bionomija je pojem, ki izhaja iz grških besed:
- “bios” = življenje
- “nomos” = zakon, red, načelo
Torej bionomija pomeni “naravni red življenja” ali zakonitost življenja v naravi.
Pomen v širšem smislu:
Bionomija proučuje naravne zakone življenja, tiste univerzalne principe, po katerih delujejo vsi živi sistemi — od posameznika, skupnosti, narave do celotnega vesolja!
Bio-humanizem je grajen na dveh temeljih ali vsebinskih stebrih in se naslanja na naravne zakone (bionomijo) in jih povezuje z moralno-etičnimi vrednotami človeka (humanizmom),
- bionomija predstavlja naravni temelj,
- humanizem pa etično zavest človeka.
Skupaj tvorita ravnovesje med:
- naravo (bios) in
- človekom (humanus).
> Enostavno rečeno:
> Bionomija je naravni zakon reda življenja, ki kaže, kako delovati v skladu z naravo, da življenje uspeva!