Običajno dogajanja na trgu vsebujejo enostavno tržno in gospodarsko logiko, ko se pa vanje vmeša politika se zdi, da so dogajanja pogosto skregana z logiko. Podjetje, ki je prezadolženo in dolgov ne more vrniti običajno konča v stečaju, to je najbolj naraven razplet. Pri nas ni vedno temu tako. Vse je odvisno od trenutnih političnih razmer v državi, moči posameznih gospodarsko političnih lobijev in prepletenosti različnih interesov. Če je razmerje sil pravo se tudi popolnoma zavoženi projekti vsaj za hip zdijo uresničljivi, tudi za najbolj brezupne primere se iščejo rešitve. Prezadolžena trgovska družba Tuš je zagotovo eden brezupnih primerov. Še pred mesecem dni so ga vsi resni slovenski mediji prekrižali in odpisali, češ da mu ni pomoči a zadnje dni se z njim spet vsi ukvarjamo. Politiki, ekonomisti, bančniki, državni uradniki, novinarji, svetovalci in državljani.
V Tuševi zgodbi so dejstva pravzaprav enostavna. Trgovska družba je prezadolžena in se potaplja v dolgovih. Poslovni rezultati so iz dneva v dan slabši, ekonomisti ne vidijo niti najmanjše možnosti, da bi Tuš kredite vrnil. Pomagal ni niti dvakratni reprogram dolgov, ki so mu ga odobrile banke upnice. Mirko je od njih posodil veliko denarja, skoraj 400 milijonov. Skoraj toliko kot je znašal njegov celotni promet v lanskem letu. Kam je izginil ves ta denar? So ga pogoltnile slabe naložbe, ali ga je Mirko neodgovorno in bahato zapravljal, pijan od užitkov ob nenormalno hitri rasti v drugi polovici prejšnjega desetletja, ki ga je sunkovito izstrelila med najbogatejše slovenske tajkune? Je del tega denarja skril na varno? V Brazilijo ali kam drugam? Za težke dni, ki ga še čakajo.
A krivda ni samo Tuševa, deli jo z državnimi bankirji, ki so mu odobrili preveč denarja - več kot ga je sposoben vrniti. Gre torej samo za še eno v nizu slabih poslovnih naložb državnih bank, po katerih so v zadnjih desetih letih naše banke bile zelo znane. Do Tuša so bile sicer nenavadno radodarne, dve leti mu ni bilo treba vračati ne glavnice ne obresti , a stanje se ni izboljšalo in je brezupno. Pol milijarde dolgov je dovolj prepričljiv argument, da bomo o Tušu kmalu govorili kot o »edinem propadlem slovenskem trgovcu«. In kaj zdaj?
Banke lahko razlastijo Mirka Tuša, postavijo svojo upravo in začnejo iskati nove strateške partnerje. Ali pa preprosto pošljejo Tuš v stečaj , oziroma v prisilno poravnavo, njegove zdrave deleže (trgovine) kupi eden izmed obstoječih trgovcev (Spar, Mercator, E.Leclerce) in se v slovenski trgovski ponudbi pravzaprav nič ne spremeni na slabše. To sta dve realni in najmanj slabi možnosti v zadevi Tuš, vse drugo, vključno s Slapnikovo zadrugo je zgolj navadno sprenevedanje in politično zavajanje državljanov.
A nasprotno temu so banke že ob izteku lanskega leta napovedale, da bodo kljub vsemu že tretjič podaljšale reprogram Tuševih dolgov. Tako smo spet na začetku zgodbe. Usoda Tuša je znova na bankirski mizi. Ekonomisti svarijo pred še enim neodgovornim ravnanjem slovenskih državnih bank, Tadej Slapnik nam ob Tušu postreže s svežo različico skoraj pozabljene zgodbe o potrošniških kooperativah, politiki na ves glas in brez sramu lažejo o »reševanju slovenske živilske industrije«, ki da jo ogrožajo tuji trgovci, mediji lobirajo za in proti reševanju propadlega trgovca, edino Mirku Tušu ni ne duha ne sluha. Pogreznil se je v zemljo, dogajanj ne komentira. "Slovenec je, ne jamra, išče rešitve". Tudi bankirji so se lepo zavili v molk. Kar pomeni da nam najbrž ne pripravljajo nič dobrega, in da resno premišljujejo o podaljševanju Tuševe agonije. So neumni? Najbrž ne. Prej požrešni, pokvarjeni in neodgovorni, nas državljane pa očitno imajo za bedake, ki jim ni problem prodati niti najbolj neverjetnih zgodb.
Jan 26, 2016