Od pamtiveka so človeka zanimala tri vprašanja; 1. Od kod sem prišel 2. Kaj naj tu počnem in 3. Kam bom po smrti odšel. Fizično vsi vemo od kje smo prišli: Od tam kamor marsikdo, ko je jezen pošilja nekoga.

Ampak od kje je prišla ta neuničljiva energija, ki nam omogoča, da živimo? Drevo kostnaj je mogočno drevo, katerega korenine segajo več metrov v globino zemlje, debelina debla je lahko tako obsežna, da ga ne more objeti en človek, v višino pa lahko sega tudi do dvajset metrov. Vendar ko v roki držiš en kostanj si težko predstavljaš, da je v tem enem kostanju tako mogočna sila, da iz tega enega kostanja lahko zraste veliko veličastno drevo. Tudi, če kostanj prerežeš na pol v njem še vedno ne vidiš nobenega drevesa, za mnoge evo dokaz, da v enem kostanju ni nobenega  drevesa.  

Tudi v vsakem človeku je ta mogočna sila, ki ima brezmejne potenciale, ampak, če družbi uspe prepričati te, da si kokoš, boš tako mislil tako dolgo, dokler se sam ne boš prepričal o tej mogočni sili, ki prebiva nekje znotraj tvojega telesa.

Če in ko boš prišel do tega samoodkritja se ne boš več spraševal od kje si prišel in kam boš po smrti šel, ampak se boš lahko veselil vsakega dneva svojega življenja, kajti zavedel se boš svojega poslanstva, smisla bivanja na tem planetu. 

Torej kaj je smisel tvojega bivanja na tem planetu? Odgovor na to vprašanje je zelo preprost; Najti v sebi tako zadovoljstvo in srečo, ki je neodvisna od zunanjih okoliščin.

Tako zadovoljstvo in sreča, ki nista pogojena niti s tem, ali si mlad, ali star, ali si debel, ali suh, ali si dolg, ali kratek, ali si bogat, ali reven, ali si zaposlen, ali si nezaposlen, ali si veren, ali neveren, izobražen, ali neizobražen, kakšno imaš mnenje o sebi in kakšno imajo mnenje o tebi drugi.

Če in ko v sebi dosežeš tako zadovoljstvo in srečo te preveva notranji mir, to energijo, ki te živi lahko vidiš kot notranjo svetlobo, to energijo, ki te živi lahko slišiš kot notranjo simfonijo, ki se kar naprej spreminja, nikoli ni enaka. Ne sprašuješ se kam boš po smrti odšel, ker se zavedaš, da sta pekel in nebesa samo stanji tvoje zavesti.

Če si v sebi večino življenja pomirjen, v stanju notranjega zadovoljstva in sreče si že zdaj v nebesih, če pa si večino življenja notranje prazen,  jezen, sovražen, žalosten in trpiš take in drugačne bolečine pa si že zdaj v peklu.

Že Jezus je rekel, ko so ga vprašali o smrti, da smrti ni, je samo življenje. Na drugi strani po smrti človekov neumrljivi energetski del doživlja to, kar je doživljal tu. To, kar si počel drugim, v resnici počneš samo samemu sebi.  

Zato ljudje, ki si skrajšajo življenje si s tem nič ne prihranijo, še vedno morajo iti skozi vse tisto, kar so si sami naložili na pleča.

In res dokler v sebi ne prepoznaš to svojo neumrljivo bit ne živiš, ampak samo životariš. 

Stoyan Svet