Nekoč je bila nekje neka kraljevina. Kot vsaka kraljevina je tudi ta kraljevina imela svojega kralja. Ta kralj je bil zelo moder. Vsakega je že s pogledom prebral kot odprto knjigo. Tega so se zavedali vsi njegovi ministri in podaniki, zaradi tega se mu nihče ni upal lagati. Ta kralj pa ni imel potomcev in bil je že star. Njegovi ministri so ga previdno vprašali kdo bo naslednji kralj. Odgovoril jim je naj tisti, ki želi postati kralj stopi naprej. Nekaj njegovih ministrov je stopilo naprej, kralj pa je vsemu dvoru razložil slabosti posameznega kandidata zakaj posamezni minister nikakor ne more postati naslednji kralj. Kralj je umrl in na dvoru so bili v veliki zadregi kdo bo naslednji kralj. Po kraljestvu so razglasili, če je morda kje kak njegov sorodnik za katerega ministri niso vedeli.

Tako je prišel v kraljevo palačo človek ravno ob trenutku, ko so ministri razpravljali o tem kdo bi nasledil kralja. Prišlek se je brez kakršnegakoli vprašanja vsedel na kraljevi prestol. Ministri so bili šokirani in osupli. Ko so prišli do sape ga je prvi minister previdno vprašal; "Ali ste vi kak sorodnik kralja za katerega ne vemo?" Prišlek je odgovoril; " Ne sem veliko več od tega." Minister ga je spet previdno vprašal;" Ali ste morda vi sam kralj kakega sosednjega kraljestva?" Prišlek je odgovoril;" Ne sem veliko več od tega." Minister je bil popolnoma osupel in ga je vprašal; "Ali ste vi cesar več kraljestev?" "Ne sem veliko več od tega" je odvrnil tujec. Vidno razburjen prvi minister je vprašal tujca; "Ali ste vi potem sam Bog?" "Ne gospod minister sem veliko več od tega" mu je mirno odvrnil tujec. Prvi minister je zakričal;"Potem niste nič!" "Tako je jaz sem nič" je mirno odgovoril tujec. V tistem trenutku pa je vse dvorjane in ministre obšel tako močan občutek miru in ljubezni, da nikomur niti na kraj pameti ni padlo, da tega tujca ne bi sprejeli za naslednjega kralja.

Ta zgodba izvira iz Indije slišal sem jo od mojega prijatelja Prem Rawata. Zgodba ima simboličen pomen. Tudi naše telo je neke vrste kraljevina. Kralj te kraljevine je duhovno srce.

Če niso odprta vrata tvojega lastnega srca lahko o Bogu nakladaš po mili volji brez kakršnega koli učinka na druge. Lahko si najpametnejši na svetu, ampak z neiskrenostjo do sebe in drugih, z lažmi in dvoličnostjo ti to nikakor ne bo uspelo. Še nikomur v zgodovini nikoli ni.

Če pa so vrata tvojega srca odprta pa lahko že en sam tvoj pogled na druge naredi globok vtis.Tudi oni se lahko zavejo, da tisto kar iščejo se ne nahaja nikjer drugje kot znotraj njih samih. 

V svojih priložnostnih govorih rad citiram odlomek iz Indijskih Upanišad;"Obstaja luč, ki sije nad vsemi stvarmi na Zemlji, nad vsemi nami, nad nebesi, višjimi nebesi in najvišjimi nebesi. To je luč, ki sije v naših srcih."

Blagoslovljeni so tisti, ki v sebi vidijo to luč. Takim sem jaz rade volje sluga.

Stoyan Svet