Spravljam se pisat. Pa ne gre in ne gre. Želim dati ven, na svetlo, pa se vztrajno drži nečesa bolečega v meni.
Boli manj, kot je bolelo včasih. Precej manj, ampak še vedno boli. Precej boli.
Zavračanje.
Spet sem bila zavrnjena. Od osebe, ki mi je blizu.
Zakaj se mi je to zopet ponovilo, me zanima?!...
Kje sem 'zamučkala', da sem padla v ta vrtinec, ki me sedaj obrača in meče ob stene oboda?!
Prva zavračanja so v meni vzbudila močan občutek, da sem slaba, da sem naredila nekaj neprimernega nekomu drugemu, ki me je zato moral diskreditirati.
Tako ostro, kot nož zareže v živo telo, je takšna obsodba zarezala vame. Bila sem slaba. Nisem bila dovolj dobra.
Kasneje, ko se je zavračanje ponovilo, sem se zelo zamislila nad vsem skupaj. Pa zaboga zakaj vendar?
Kaj je z menoj res nekaj tako močno narobe, da me bližnji tako zlahka zavrnejo?
Pa saj vendar ne počnem nič drugega, kot da jim vseskozi ugajam. Pomagam.
Materialno in drugače stojim ob strani. Sem tu za njih, kadarkoli me potrebujejo.
Kako so lahko tako kruti, da me brezobzirno postavijo na hladno, kadar rečem, storim, počnem nekaj, kar jim ne ustreza?!
Sčasoma se mi je začelo svitati, da ima to mogoče kaj opraviti z mojim postavljanjem zase.
S postavljanjem mej.
S tem, da vzamem svojo moč nazaj in jo porabim zase.
S tem, da z ugajanjem drugim ne kupujem, iščem in potrjujem več njihove naklonjenosti, pozornosti, ljubezni.
Kolikokrat sem sama sebe zavrnila, da sem drugemu ugodila?
In kolikokrat iz strahu pred zavrnitvijo nisem spregovorila, ampak sebe spet zatajila?
Kolikokrat še, me zanima?
Od mene je odvisno, kolikokrat v prihodnosti bom še zavrnjena.