Sem in tja se mi zgodi, da naletim na moškega, ki ga začutim onkraj telesa, onkraj spola in vsakršne pripadnosti.
Včasih, ko se mi je to zgodilo v preteklosti, sem pogosto mislila, da sem srečala svojo sorodno dušo, svojega pravega življenjskega partnerja in svojo naklonjenost sem vedno iskreno pokazala.
Redko, bom rekla skoraj nikoli, se ni dobro izšlo.
Potem sem to skrivala in pogosto na raznih seminarjih, delavnicah, srečanjih nisem upala sproščeno objeti, pristopiti do o...sebe moškega spola, ki sem ga začutila blizu, ravno zaradi tega žensko/moškega naboja, ki je stereotipno vedno pokazal na spol, na telesnost, na odnos, ki vsebuje tudi telo.
Vsak odnos na zemlji vsebuje tudi telo.
Brez telesa ničesar ne moremo pokazati, dati, prejeti, užiti...
Občutek imam, da je tudi pri veliki večini ljudi podobno.
Posebej, če smo že v odnosu z nekom ali poročeni.
Ta nek naboj vedno sveti zadaj in nas opozarja, da slučajno ne bomo stopili čez rob, kjer se začne prepovedano in kamor nam ni dovoljeno.
Učim se in rada bi dosegla tisto sproščenost v odnosih, ko lahko svobodno objamem, poljubim, se dotaknem kogarkoli, ki ga začutim kot prijatelja po duši, pa ne glede na to v kakem telesu trenutno hodi po zemlji.