Zvečer sem  na spletu opazila sliko s puzzli.
Puzzle v meni vedno sprožijo spomin na zelo žalosten dogodek.
Bilo je jutro, ko bi Vojko moral odpotovati službeno v Malezijo. Za dva tedna.
Prejšnji dan smo  praznovali Lovrov rojstni dan. Četrti.
Pozno zvečer se je Vojko spomnil, da ima pri mami še dve knjigi, ki bi ju moral vzeti s seboj. Prtljago je imel že vso pripravljeno. Tako se je odločil, da gre do mame po knjigi, tam prespi in zjutraj pride domov, kjer ga bo službeni šofer pričakal in odpeljal na letališče.
Normalno sem šla spat.
Pol sedmih zjutraj me nekaj vrže pokonci. Dobesedno skočila sem in se usedla v postelji, ne vedoč kaj, zakaj.. Potem zaspim nazaj. Bila je sobota.
Ob osmih spodaj pozvoni, šofer je prišel iskat Vojka.
Zmedena in presenečena, ker še ni prišel, nisem vedela kaj mu reči. Naj pač malo počaka.
Oblečem se in odidem do tel. govorilnice (še nisva imela telefona doma) in pokličem njegovo mamo. Pove, da ga ni več, da je že šel, ni pa slišala kdaj. Odgovorim, da ni prišel, da bo zamudil let.
Ne veva kaj se dogaja.
Pokličem še njegovega prijatelja T.. ki je imel doma telefon in ga prosim naj pokliče na policijo in vpraša, če se je zgodila kaka prometna nesreča.
T. je stanoval 10 min stran, peš.
Odidem domov. Lovro se je že zbudil, dam mu zajtrk. Poje.
Med darili, ki jih je dobil prejšnji dan, je bila tudi velika škatla s puzzli.
Da bi nehala premišljevati, skrbeti in v strahu pričakovati razplet dogodkov, sem odprla škatlo, vsebino stresla na mizo in počasi začela sestavljati sliko.
Šofer je medtem odšel, let je bil zamujen.
Lovro mi nekaj minut pomaga, se naveliča in odide k svojim igračam.
Moje misli so podivjale. Kaj se je zgodilo? Kje je?
Temna in težka slutnja je počasi legala na moje misli, telo, občutke.
Čez nekaj časa pride T. in pove, da je klical, pa nič izvedel. Odide. Tudi njemu ni nič jasno. Tudi on zaskrbljen, skriva, da ne bi opazila.
Sliko sestavljam naprej. V vsakem koščku je bil košček mojega strahu.
Počasi jo sestavljam, prisilim se, da iščem posamezne delce, kajti v sebi me je odnašalo daleč stran.
Medtem na Kodeljevem, po mojem klicu, gre Vojkova mama pogledat do garaže, če je avto v njej. In najde svojega sina, mrtvega v avtu.

Sestavljam puzzle. Živčna, prestrašena.. Lovro je povsem miren, sluti, da se nekaj težkega dogaja.
Zopet pozvoni. Grem do balkona, spodaj stoji T. Reče: "Pridi odpret." Gledam ga, kako se obrne in počasi odide proti vhodnim vratom. Glavo je popolnoma sklonil proti prsom, ramena potegnil k sebi in takrat sem vedela: "Mrtev je." Govorica T. telesa mi je povedala, da je mrtev.
Brez dvoma sem vedela. Povsem sem vedela.
Da, T. je prišel v stanovanje in mi povedal- Vojko je danes zjutraj naredil samomor.
Sesedla sem se. Moje življenje se je spremenilo za vedno.
Tudi življenje mojega sina.
Na mizi je ostala komaj začeta slika.
Od takrat puzzle v meni vedno sprožijo spomin, ki nikoli ne bo prijazen.