Danes zjutraj pred najino kopalnico.
"Pero, a boš kmalu?"
"Tuširam se."
"Mene sračkat', daj pohiti prosim."
"Sem ravno začel."...
"Perooooo!!"
"Pa daj pridi in naredi svoje, bom se stran obrnil", se sliši iz tuš kabine.
"Ne moreeeem."
"Seveda lahko, ti ja vse zmoreš."
In nisem zmogla več, stopila sem v kopalnico, Pero se je obrnil proti steni in jaz sem se posračkala.
In vmes glasno komentirala kako je to sploh prvič, da sem opravila veliko potrebo pred drugim človekom.
In zakaj je to tako težko??
Z malo potrebo ni težav, zatakne se pri veliki
Pred človekom, ki mi je fizično in čustveno najbližje, sem do danes imela težave razgaliti se tudi v tem smislu.
Več let sem delala kot negovalka.
Najprej s starostniki, kasneje z ljudmi s posebnimi potrebami.
Pri nekaterih osebah je treba biti zraven, medtem ko opravljajo veliko potrebo. Ali so na vozičku, ali na postelji in potrebujejo pomoč.
Pri ženskah je treba biti zraven medtem, ko jim med menstruacijo pomagaš ohranjati higieno in jim namestiti, zamenjati vložek.
To so bili eni najsubtilnejši intimnih trenutkov, ki sem jih delila z drugo osebo, ki mi sicer ni blizu in sem bila tam zanjo službeno.
Vedno sem čutila določeno nelagodnost, pa četudi jo je oseba včasih s šalami poskušala premagovati.
Pri ženskah pa sploh.
Nekatera običajna opravila so za ljudi sama po sebi umevna.
Ampak takoj, ko v njih postaneš odvisen od drugega, postanejo posebno breme.
Zato HVALA, da lahko sama skrbim zase.